Igra svetlobe in poezije

Koliko ujetkov izbrati, da rezine na torti ne bodo pretanke? Eden za vsak teden solsticijskega leta v knjigi Igra svetlobe in poezije je prava mera, je prepričan Dušan Polajnar. Torej 52 ujetkov, kot imenuje svoje fotografije. »Za ta čudoviti svet fotografije me je spodbudil prijatelj Mirko Kunšič, fotograf in novinar z dušo. Fotografiral je trenutek v času zimskega solsticija, ko 'pade Sonce v Luknjo', v sedlo nad dolino Vrata. Ob tem mi je omenil, da ima doma fotoaparat, ki bi mi ga dal preizkusit. Kar naenkrat sem imel fotoaparat z veliko različnimi nastavitvami. Sprememba je bila velik zalogaj, vendar se občasno srečam z Mirkom in Alešem Robičem, da naredimo ujetke v živo.« Fotografije Dušana Polajnarja so povezane z naravo v vseh letnih časih predvsem v njemu ljubi Zgornjesavski dolini. Povezani z gorami, živalstvom, rastlinstvom, vodami. »Vse je posvečeno Zemlji, ki nosi vseh osem milijard ljudi z dobrimi nameni. In nič se ne pritožuje, vrti se okrog svoje osi, dan za dnem.«

Vsak ujetek ima drugačen okus

Dušanova jubilejna torta je potrebovala tudi okusen preliv, ki mu ga je v obliki zapisov dodala žena Rada, zato ima vsak ujetek drugačen okus. Izbrane fotografije za knjižico ji je predal, Rada pa se je zaprla v domačo podstrešno sobico in dopisala pesmi. Njene besede so natančno izbrane. Kot je pojasnila Rada Polajnar, so pesmi nastajale lani, razen morda treh, štirih, ki so od prej, a prav tako še nikoli objavljene. »Nekatere sem samo postavila zraven fotografij, nekatere napisala na novo. Fotografije sem morala začutiti, potem se je v meni samo porodilo. Kadar pišem, sem prava notranja jaz,« je razložila. Vse fotografije so oblikovno v ravno pravšnjem razmerju z dodanimi pesmimi.

Dušan Polajnar je lani praznoval življenjski jubilej, sedemdeset let. Že prej je razmišljal, da bi se lotil takšne knjižice, in osebni jubilej je bil pravi čas, se je z njim strinjala žena Rada. Vse se je ujelo, knjižica je izšla v samozaložbi, želel si je najprej samo virtualno izdajo, ta je objavljena na njegovem profilu na Facebooku​. A srčen gorski reševalec, kar po svoji duši zagotovo je, je želel podariti tudi nekaj tiskanih izvodov svojim prijateljem, podaril jih je tudi knjižnicama na Jesenicah in v Mojstrani, da je knjiga dostopna v lokalnem okolju, ter obvezne izvode poslal Narodni in univerzitetni knjižnici.

Kakšen je še pomen te knjige

»Vključena sta tudi dva črno-bela ujetka. Prva je Triglavska severna stena. Bila je navdih za plezanje mnogim, še preden sem se priključil vesoljskemu potovanju, in bo tudi, ko me ne bo – brezčasna stoji v zatrepu doline Vrata. Drugi ujetek je nastal ob podelitvi Nobelove nagrade za mir 2018 v Oslu. Več tisoč se nas je zbralo na prireditvi Ogenj miru, kjer smo z baklami prehodili pot po glavni ulici do kraljeve palače – za podporo miru na Zemlji. Mir je trajna, vendar krhka vrednota,« je poudaril Dušan Polajnar.

O Dušanu in Radi

Fotografski motivi Dušana Polajnarja so ujeti v trenutku. Zvest obiskovalec naših gora je dolga leta tudi član Planinskega društva Dovje - Mojstrana, kjer je opravljal različne funkcije, tudi vodstvene, in še vedno rad priskoči na pomoč. Bil je med aktivnimi ustanovitelji Združenja gorskih vodnikov Slovenije, predsednik Ustanove Sklad Okrešelj, eno mandatno obdobje tudi načelnik Gorske reševalne službe Slovenije, kjer je bil kasneje zaposlen. Po stroki je elektroinženir.

Rada Polajnar je po izobrazbi univerzitetna diplomirana socialna pedagoginja ter predmetna učiteljica geografije in zgodovine. Je dolgoletna članica KUD Jaka Rabič Dovje - Mojstrana, bila je tudi predsednica društva. Ob večjih dogodkih je organizirala in vodila številne kulturne prireditve. Ukvarja se s pisanjem poezije, proze, slikanjem in fotografijo. Leta 2021 je izdala tudi knjigo Šrajeva hiša – moj rodni dom, s katero se je lotila raziskovanja družinskih korenin.