Hiše pripovedujejo

»Današnje hitro življenje nam ne dovoljuje, da bi pogosteje premišljali o preteklosti. Otroci še sprašujejo domače, kako je bilo nekoč, a kmalu bo tudi njihova radovednost usahnila, če je ne bomo spodbujali. Tudi odrasle je treba motivirati, da se npr. ustavimo ob zanimivi stari zgradbi, si jo ogledamo, jo občudujemo in se vprašamo, kakšni ljudje so nekoč prebivali v njej in kako so živeli. Radovednost nas popelje v preteklost, v davne čase naših pradedov in prababic, na njihove življenjske poti. Tako spoznavamo, da se naše življenje ni začelo z nami, ampak da nosimo v sebi sledi naših prednikov. Podatki o hišah v Ledinah in sosednjih vaseh nas opozarjajo prav na to. Odkrivajo nam prebivalce, zanimive po svojih dejanjih, in predstavljajo posebne dogodke iz preteklosti. Žirovsko ozemlje, sem so stoletja sodili tudi kraji na ledinski planoti, je velik del svoje zgodovine pripadalo loškemu gospostvu freisinških škofov. Cesar Oton II. je freisinški škofiji leta 973 podelil v last Škofjo Loko z okolico. Območje, ki je bilo dotlej redko poseljeno, je škofija postopoma kolonizirala in ga vključila v svoj fevdalni sistem. To pomeni, da so lastniki posameznim družinam dodelili zemljišče, ki so ga lahko obdelovali, donosi pa naj bi zadoščali tudi za dajatve fevdalcu. Loško gospostvo je dajatve podložnikov vpisovalo v urbarje, ohranjeni so med leti 1291 in 1714. Iz urbarjev razberemo, da so bile Ledine poseljene že do leta 1291, med leti 1291in 1324 sta se pojavili vasi Pečnik in Krnice, kmalu zatem Govejk in Srnjak. Novejši zgodovinski viri so katastri. V letih cesarice Marije Terezije je bil izdelan terezijanski kataster (1748–1756), kasneje jožefinski (1785–1789) in franciscejski kataster (1817–1828), slednji je imel tudi katastrske mape teh krajev. Knjiga hiš na Žirovskem, ki je zgled za nastanek tega dela, je prava zakladnica podatkov ne le o hišah v Žireh, tudi o hišah v Ledinah in okoliških vaseh od leta 1500 do 1900 …« (str. 8–9)

Navedeni odlomek je iz uvoda v to lepo in dragoceno knjigo. Glavna pisna vira njenih avtoric sta Knjiga hiš na Žirovskem (2010) in Ledinska kronika (2009). Največ pa je vredno tisto, kar sta Marija Velikonja in Silva Brence dodali sami, ko sta uporabili še ustne vire, pripovedi zdaj živečih ljudi v hišah na Ledinski planoti, umeščeni med idrijsko in žirovsko ozemlje. In ko sta prebrali pisne in prisluhnili ustnim virom, so hiše spregovorile in dobili smo »zgodbe hiš na Ledinski planoti« (podnaslov knjige), v naseljih Ledine, Ledinske Krnice, Pečnik in Ledinsko razpotje. Knjiga za zgled, ki bi ga lahko posnemali tudi v drugih krajih širom po Sloveniji.