Hiša iz spominov

Zelo so mi pri srcu tisti, ki so – navdahnjeni od Usod – začeli podrobneje raziskovati življenje svoje družine.

Renata za svojega očeta pravi, da je bil, preprosto rečeno, preveč dober za svet, v katerem živimo.

»Bil je velika dobričina z mehkim srcem, je pa imel dve levi roki za moška dela. Ni znal zamenjati niti tesnila na pipi, ne da bi poplavilo pol kuhinje. Mama, ki je odraščala ob očetu 'multipraktiku', je bila tista, na katero smo se za 'moška' dela obračali tudi kasneje, ko smo odrasli. Spomladi je obrezala drevje, ona je bila tista, ki je povedala, ali je pralni stroj za na odpad ali bi se ga dalo še popraviti. Za očeta je v šali govorila, da so njegove roke narejene za objemanje, ne pa za držanje kladiva.

Otroci nismo bili slepi, zato smo hitro ugotovili, da ga z lahkoto ovija okoli prsta. Kar je zaslužil, je izročil njej, ona je odločala, kam gremo študirat, kakšen avto si bova s sestro kupili, da se nama v času študija ne bo treba voziti v Ljubljano z avtobusom. Zmeraj sem si želela, da bi se ji oče kdaj uprl, ji rekel ne, pa tega nisem slišala. Morda sem bila prav zaradi njegove dobrote toliko časa samska, saj sem nenehno iskala moškega, ki ga ne bi mogla imeti 'pod komando'.

Podobno kot na svojo ženo je bil navezan tudi na mamo. Odkrito moram reči, da mi ni bila všeč. Kar pomnim, nas je čustveno izsiljevala. Ne vem, ali sem že hodila v šolo, ko sem prvič slišala, da bo umrla. Z očetom sva jo obiskala sama, ker mama ni hotela iti. Babica je ležala v sobi s spuščenimi roletami ter jamrala, da bi se je še kamen usmilil. Šlo pa je zato, da je od očeta hotela izsiliti, da bi jo spremljal v zdravilišče. Tako smo takrat rekli, beseda toplice še ni bila v uporabi. Seveda je oče takoj pristal, in to s solzami v očeh, tako se mu je smilila. Bila sem tudi zraven, ko sta odhajala. Babica je sama prinesla obe potovalki na dvorišče, kar se mi je kot otroku zdelo zelo čudno, saj sem bila prepričana, da je z eno nogo že v grobu. Do rahle krize je prišlo čez nekaj let, ko je v resnici zbolela, pa ji sprva ni verjel niti osebni zdravnik. Rak je bil neusmiljen in hiter. Od tega je zdaj skoraj dvajset let, a se še spomnim, kako se je takrat pri nas čas ustavil. Oče je skoraj eno leto hodil naokoli kot senca. Domov je prinesel celo babičin fotelj in spal v njem.

Še najbolj sem bila povezana s sestro Tanjo, polbrat je bil od naju precej starejši. Sestra je študij v drugem letniku prekinila, se poročila ter živela kakšnih petdeset kilometrov stran od nas z dvema majhnima otrokoma in možem, ki je prav tako prekinil študij ter delal v treh izmenah, da je bolje zaslužil. Pogosto so prihajali na obiske, kar je bilo prav, saj sta nečaka prinesla v hišo nemalo življenja.

In potem je med nas udarilo kot strela z jasnega zaradi ženske, ki ji je bilo ime Mira. Že ob sami misli nanjo me zaščemi v prstih, najraje bi stisnila pesti in jo udarila, če bi bila v bližini. Z očetom sta se menda spoznala pred bančnim okencem. Ko sem ga vprašala, ali se mu je zmešalo, je čez čas odgovoril: »Veš, Renata, tako toplo se je nasmehnila.«

Danes, ko o odnosih vem malo več kot pri dobrih petindvajsetih, se zavedam, da je imela Mira lahko delo, ko mu je zmešala glavo. Dovolila mu je, da je 'kakor' postal 'glava', ona pa je samo 'kakor' kimala vsemu, kar je rekel in odločil. Mama je bila v šoku, ni se ji niti sanjalo, da bo kdaj do tega prišlo. Mislim, da je očetovo ubogljivost precej podcenjevala.

Po treh mesecih se je oče preselil v hišo, kjer je prej živela babica. Tanja ni hotela niti slišati zanj, jaz pa sem ga občasno obiskovala, ker se mi je v dno srca smilil. Bala sem se, da je prišel z dežja pod kap. O tem, da so nas ljudje opravljali, ne bom govorila, ker si skoraj nisem več upala stopiti na cesto.

Po kakšnem letu je v njunih odnosih prvič zaškripalo, krive pa so bile malenkosti. 'Kuhinja je tako temna, skoraj klavstrofobična. Oče pravi, da se v njej slabo počuti,' mi je potarnala Mira.

Zelo rada je uporabljala tujke, s tem mi je dala na znanje, da je bolj izobražena od mene. Zdelo se mi je čudno, da je dovolil v menjavo pohištva. Prej bi dovolil, da mu režejo jermene s hrbta, kot da bi se ločil od spominov na babico in otroštvo.

Nato je izginila dnevna soba. Mira je rekla, da je 'polna težkih spominov, ki očeta potiskajo k tlom'. Vsakič, ko sem prišla, je bilo v hiši nekaj novega: nova preproga, po stenah pa so visele abstraktne slike njenega nekdanjega partnerja.

Potem pa me je poklicala njuna soseda: 'Renata, poslušaj, Mira se je hvalila v trgovini, da se bo k njima preselil njen nečak. Da je hiša itak prevelika zanju in da potrebujeta družbo.'

Poklicala sem Tanjo, skupaj sva obiskali očeta. Mirno, a odločno sva Miri razložili, da je hiša najina.

Ženska naju je samo debelo gledala. Rekla bi, da je iz teh pogledov tudi oče doumel, da se je navezala nanj zato, da mu bi mu pobrala vse, kar je le bilo mogoče. A na tem mestu še ni bilo konec zgodbe: začela nas je izsiljevati, češ da je v hišo vložila ogromno svojega denarja.

Takrat sem očeta ponovno videla jokati. Rekla bi, da ne od žalosti, ampak od besa. 'Pa sem mislil, da me ima rada,' je rekel, ko nas je prosil, ali se lahko spet vrne.«