Gospodar Maribora

Dne 1. januarja 1918 ob 6. uri zjutraj je mestni poveljnik Anton Holik za 10. uro sklical sestanek v svoji pisarni. Navzoče je seznanil, da se je fronta razsula, vojaki divje hitijo domov, potekajo ropanja skladišč ob železnici. Zlasti Mariboru se obetajo trdi časi, ker bo skozenj drlo na sto tisoče vojakov. Dejal je tudi, da »zbog bolezni« predaja svoje službene posle, je pa že sestavil nekaj točk, ki naj bi bile podlaga za oblikovanje skupnega načrta za vzdrževanje reda v Mariboru in okolici.

Podatki temeljijo na članku iz Časopisa za zgodovino in narodopisje 2018/4.

Rudolf Maister je bil sin Nemca Franza Maistra, finančnega uradnika na Ptuju, mati je bila Frančiška Tomšič. Tipičen »Tornisterkind« torej. (Glej Jeziki Avstro-Ogrske, Večjezična realnost in Država SHS) V mladih letih se je Maister ukvarjal s slovenskim nacionalizmom in je svoj priimek začel pisati kot Majster. Po Holikovih besedah je major Maister razumel, da naj bi Maribor po mnenju nemških častnikov pripadal nemški Avstriji. Kar bušnilo je iz njega: »Ne priznavam teh točk! Maribor proglašam za jugoslovansko posest in prevzemam v imenu svoje vlade vojaško poveljstvo nad mestom in vsem Spodnjim Štajerskim.« To je izjavil na lastno pest in na lastno odgovornost. Z obrazov preostalih častnikov je razbral, da jih je povsem strl njegov odločni in samozavestni nastop. »Kdor se bo v področju moje oblasti upiral mojim poveljem, pride pred moje vojno sodišče.« S to grožnjo je popolnoma zmagal.

Polkovnik Holik je takoj poudaril, da se je tako ali tako že odrekel svoji nadaljnji službi. Brigadir Schinner je izjavil, da se kot ranjenec ne bo vtikal v nove razmere, polkovnik Kobilanski pa je obljubil, da se bo podredil ukrepom poveljnika Maistra in njegove vlade. Maister je po telefonu poklical dr. Karla Verstovška in mu na kratko orisal dejanje. Zbranim vojakom je naznanil, da je prevzel vrhovno vojaško poveljstvo, jim pojasnil nastali prevrat in jih pozval, naj vztrajajo v službi Jugoslavije, dokler jih bodo potrebovali. Kobilanski mu je čestital ob nastanku jugoslovanske države. Nekaj nemških častnikov je proti temu protestiralo, češ da gre za veleizdajo, in so začeli nagovarjati vojake za nemško Avstrijo. Na ta način so se vojaki kar hitro razdelili po narodnostih. Ko so Nemci uvideli, da so v manjšini proti Slovencem, so začeli pospravljati svoje stvari in se razhajati. V tem času je tako ali tako vse drvelo domov.

Maister je od navzočih članov Narodnega sveta zahteval, naj ga imenujejo za generala. Dr. Verstovšek se je obotavljal, dr. Rosina pa je predlog takoj potrdil in narekoval besedilo juristu Dobravcu. Kako prav je sodil Maister! Komaj je namreč izdal navodila belokranjskemu ognjičarju Jošku Slobodniku, se je pojavil odposlanec graškega vojaškega poveljstva (Militärkommando Graz) brigadir Ullmann. Ko se je predstavil, je naznanil, da ga je omenjeno poveljstvo poslalo v Maribor, da bi pomagal z nasveti in vojaškimi izkušnjami. Posebej je poudaril, da vendar ne gre, da bi Maister kot major zapovedoval podpolkovnikom in polkovnikom. Maister mu je pokazal imenovalno listino za generala. Brigadir je osupnil in zaprosil, ali bi se smel udeležiti sestanka polkovnih poveljnikov. Maister je odredil, da vojake nemške narodnosti odpustijo ali pa zberejo v Dravski vojašnici, od koder jih bodo odpeljali v nemško Avstrijo. Ullmann se je nato kar hitro poslovil in se s prvim vlakom vrnil v Gradec.