Gospa s klobukom iz Volčjega Potoka

Volčji Potok – Pred dnevi so se v Arboretumu Volčji Potok znova posvetili raziskovanju življenjskih zgodb s Souvanovega posestva kot pomembnega dela identitete parka in kraja. Obiskovalce v polnem prireditvenem paviljonu je skozi zgodovino rodbine, tudi ob pomoči nekaterih doslej še neobjavljenih fotografij, popeljala Nadjuša Koželj, ki je tokrat posebno pozornost namenila Heleni Souvan, rojeni Sponer.

Iz moravskega Manchestra v Volčji Potok

Korenine Helene Sponer segajo v Svitavy, moravsko mesto, ki se ga je ob koncu 19. stoletja zaradi hitre industrializacije, prijelo tudi ime zahodnjemoravski Manchester. Med uglednimi tovarnarji je bil tudi Karl Sponer, Helenin oče, ki je po stopinjah svojega očeta Josefa nadaljeval industrijsko pot, tudi ko se je družina preselila v Chornice, kjer je Karl postavil tekstilno tovarno.

Helena je zrasla v ugledni hiši z zavestjo o pomenu izobrazbe, ki jo je spodbujala Helenina mama Natalie Sponer. »Vsi otroci so govorili več jezikov in bili glasbeno izobraženi,« je pojasnila raziskovalka, ki se je poglobila v družinski arhiv Sponerjevih in tudi obiskala nekatera mesta na Moravskem, kjer so pustili svoj pečat. Helena je odraščala v okolju potovanj in stika z evropsko elito. Da je bila družina del takratne smetane, pričajo tudi praznovanje božičnih praznikov v hotelu Westminster v Nici leta 1897 in različna potovanja, ki so se jih udeleževali.

Leon Souvan je v Chornice zahajal poslovno. Zaljubil se je v Heleno in se leta 1902 z njo tudi poročil. Par se je nastanil na posestvu v Volčjem Potoku, kjer je Helena ostala do konca svojega življenja. »Oton Župančič jo je učil slovenščine, Leona pa češčine,« je zanimivo podrobnost razkrila Koželjeva.

Ženska, ki je elektrificirala posestvo

Ko je Leon med prvo svetovno vojno odšel na fronto, je Helena prevzela vodenje posestva in ga modernizirala. Vpeljala je sodobne tehnike kmetovanja, v Volčji Potok pripeljala montafonsko govedo in sama budila služinčad ter molzla. Napeljala je elektriko, vodovod in zgradila stranišča in kopalnice. Bila je strastna lovka, konje in pse je ljubila enako strastno kot oče in brat. V kraju je bila izjemno priljubljena, domačini so jo poznali tudi kot »gospo s klobukom« in menda je bila botra stotim otrokom.

Kočijaž iz Češke, ki se ni vrnil domov

Edini sogovornik na posestvu, s katerim je Helena komunicirala v nemščini, je bil kočijaž Vencelj Gebert, Čeh, katerega predniki so bili kovači. Njegovo zgodbo je na kratko predstavil Peter Rojc. V vojnih letih je kot vojak nadzoroval ruske ujetnike, ki so delali na posestvu Souvanovih. Ko se je vojna končala, se Gebert ni več vrnil na Češko, temveč je pognal korenine na posestvu v Volčjem Potoku in je tam tudi pokopan.

Konec, ki ga je prinesla bolezen

V letih 1934 in 1935 je Helena zbolela za rakom dojk. Leon je vztrajal, da odide na operacijo, od katere si ni več opomogla in počasi je izgubljala voljo do življenja. Leta 1936 si je na lovu vzela življenje.

Ker ni zapustila oporoke, so dediščino razdelili po zakonu med moža Leona in tri otroke. Koželjeva je v zgodovinskem arhivu v Ljubljani pridobila njen zapuščinski spis in ga opisala kot izjemno obsežnega. A njena najpomembnejša zapuščina tudi po zaslugi takšnih dogodkov, ki jih že nekaj let pripravljajo v Arboretumu Volčji Potok, vse bolj živi tudi v spominu kraja, ki ga je Helena Souvan, ženska pred svojim časom, pomagala modernizirati.