Gledališče, šele potem film

Letošnja gledališka sezona gre počasi h koncu, pa vendarle se zdi, kot da je bil še včeraj september, ko ste prejeli nagrado julija za najboljšo igralsko stvaritev v Prešernovem gledališču v minuli sezoni. Minilo je kot (tlesk s prsti). V Kranju rečemo, da je hitro minilo, ker je bilo »skoz' nekaj«, kako se reče po ljubljansko?

Uporabila bi kar besedo preveč, vsega preveč. Ampak tako je – ko sprejmeš igralsko ponudbo, si potem ne moreš premisliti, zdaj pa ne bi. Če se zavežeš k sodelovanju, to potem tudi izpolniš. V tej sezoni poleg dela v matičnem gledališču igram tudi z Matejem Pucem v komediji Odprti zakon v Špas teatru. Zgodilo se je, da od januarja do marca praktično nisem imela prostega dneva.

Danes z Gospodarji neumnosti gostujete v Novem mestu (pogovarjala sva se pred dobrim tednom), a se z njimi niste ravno veliko naigrali, čeprav je predstava priljubljena in beleži dober obisk tako doma kot na gostovanjih ...

Gospodarje smo res igrali zelo malo. V prvem delu sezone skoraj nič, bilo je nekaj težav s termini, saj so na vrsto prihajale nove uprizoritve, v igralski ekipi pa je bilo tudi nekaj bolezni. Več predstav smo imeli šele v januarju.

Ko ste prejeli julijo za svoje vloge v Gospodarjih neumnosti, ste mi rekli, da je nagrada potrditev za delo, ki ga opravljate, hkrati pa, da tako kot občinstvo v predstavi tudi igralci zelo uživate. Kdaj igralec v predstavi zares uživa?

To je velikokrat odvisno tudi od občinstva. Če vidiš, da ljudje s pozornostjo in navdušenjem sprejemajo dogajanje na odru – pri tem ni nujno, da se ravno smejijo – potem veš, da pri tem uživajo, kar obratno tudi nam igralcem da dodaten zagon. Ko smo Gospodarje neumnosti igrali srednješolcem, smo začutili, da ti predstave ne razumejo, da ne dojamejo satire, ki jo ta ponuja. Priznam, da nam takrat ni bilo fino igrati.

Članica igralskega ansambla Prešernovega gledališča ste že 25 let in v tem obdobju ste oblikovali številne zelo različne vloge. Med več nagradami – leta 2014 ste prejeli tudi nagrado Prešernovega sklada – ste bili že nekajkrat na Dnevih komedije v Celju razglašeni za žlahtno komedijantko. Na kranjskem odru pa iz likov, ki jih igrate v komediji Gospodarjih neumnosti, v naslednji predstavi na glavo nadenete ruto in v drami In mnogi drugi ... postanete Cankarjeva mati. Kako obvladujete vso to raznolikost vlog?

Zame kot igralko je možnost igrati tako različne vloge nujnost in privilegij hkrati. To je bistvo mojega ustvarjanja in zato imam rada komedije, ljube pa so mi tudi drame z dramskimi liki, ki so si med seboj zelo različni. Vsak ima svoj način razmišljanja, reagiranja in bivanja. Ta raznolikost je zame izziv. Zanima me biti nekdo drug na odru, kar pa v zadnjem času poplave avtorskega gledališča prav pogrešam. Mikrofoni, sedenje na odru, to ni nekaj, kar bi si ves čas želela delati.

Hkrati pa je v gledališču, kjer igralski ansambel šteje devet igralk in igralcev, vloge skorajda nemogoče izbirati. Je vlogo sploh mogoče odkloniti?

Težko. Običajno sprejmemo, kar nam je dano. Seveda pa ima vsak izmed nas preference, kaj bi si bolj želel, a načeloma na izbiro nimamo vpliva. Zgodi se, da kdaj prosiš, da kakšne vloge ne bi dobil, ampak to bolj zaradi česa drugega kot pa vloge same. Logično je, da se z nekaterimi režiserji ujameš bolje kot z drugimi, in pameten direktor te bo znal prav razporediti v obojestransko zadovoljstvo.

Ostaniva še pri komediji. Gledališka stroka marsikdaj reče »ah, komedija«, češ da gre za bolj lahkotno gledališče ... Pa vendar, če se samo spomnim na uspešnico Vse zastonj, vse zastonj komediografa Daria Foja, v kateri vam je vloga Antonie prinesla naslov žlahtne komedijantke ... Ta komedija tudi po petdesetih letih nastavlja ogledalo aktualni družbi.

Kakih deset let sploh nismo imeli komedij in sem se spraševala, zakaj je tako. Že v antični Grčiji je polovico gledališča tvorila tragedija in drugo polovico komedija. Gledališka stroka je komedijo potiskala na stran, češ da je ta prepoceni, da ničesar ne sporoča, da je le za zabavo in preproste ljudi, ne pa za intelektualno srenjo. S tem se seveda ne strinjam. Komedija je tista, ki človeka tako zmehča, da skozi smeh sprosti vse zapore v sebi, in ko je sproščen, do njega pridejo stvari, ki sicer morda ne bi. Seveda pa so tako kot drame tudi komedije lahko dobre ali slabe.

Bila sem zelo vesela, da je letos nagrado Zofke Kveder za mlade dramatike prejela Iva Š. Slosar za besedilo, ki je komedija.

V komedijske vode običajno zahajate tudi zunaj matičnega gledališča, na primer v že omenjeni aktualni predstavi Odprti zakon v Špas teatru.

Že vsa leta v prostem času delam tudi predstave zunaj našega gledališča, v katerem zaradi tega moje delo ne trpi. Da lahko delam z različnimi ljudmi in različne stvari, tudi televizijske serije in filme, me resnično bogati in predvsem veseli.

Koliko vas privlači film?

Imam le nekaj malega filmskih vlog, pa nekoliko več igre v serijah. Ampak če bi morala izbirati, bi vedno izbrala gledališče. To je moja prva ljubezen.

Kabaretsko monodramo Piaf, Edith Piaf še igrate?

Ravno pred dnevi sem nastopila v Radovljici. Moja Edith je stara že več kot dve desetletji, kakšno leto jih odigram več, spet drugič pa le dve, tri. Dobro je imeti več ponovitev, saj je po večjem premoru spet, kot bi igrala premiero.

Ko v Prešernovo gledališče pride besedilo, ki v predstavo vključuje pevko, se mi zdi, da ne gre brez vas?

Nekako ni druge možnosti. Tudi sicer rada pojem v predstavah.

Niste nikoli poskusili peti v glasbeni skupini?

Nisem. Nekaj časa sem celo mislila, da me bo zapeljalo tudi v te vode, a ni naneslo tako. Ima pa zato sin Lovro skupino z imenom Milena.

Da ne pozabim, njegov starejši brat Filip je študent AGRFT, trenutno ga lahko vidimo v seriji Nemirna kri. Mu niste uspeli razložiti, kako zahteven je igralski poklic?

Zdaj je v tretjem letniku akademije. Ko se je odločil za študij igralstva, sva sedla za mizo in sem mu rekla: »Sin, saj veš, kaj vse ta poklic prinaša s seboj.« Je rekel: »Vem, kaj pomeni biti igralec, saj sem vedno gledal tebe.«

Menim, da če le malo dvomiš o tem poklicu, potem je bolje, da počneš kaj drugega. Če te motijo stvari v gledališču, kot so organizacija dela, ure za vaje, večerne ure, ko delaš, ali ti niso blizu nekateri, režiserji, soigralci, pa kostumi, ki ti niso všeč, in v sebi ne zmoreš zbrati dovolj flegmatičnosti, da greš mimo tega, potem preprosto ne bo šlo. Biti igralec je način življenja, poklic postane zelo konkreten del tvojega življenja. Kdaj mi kdo reče, kako mi uspe vse to tako v gledališču kot pred kamero. In mu odgovorim, da zato, ker sem to jaz. To ni le poklic, to sem jaz, Vesna Pernarčič.

Kaj potem še ostane najmlajšemu Krištofu?

Najbrž bo zašel v podobne vode. Fizik ne bo in matematik tudi ne. Kot kaže, ima naša družina posebej razvito samo eno stran možganov. (smeh)

Ste v igralskih letih, ko si že lahko privoščite pogled nazaj. Je kdaj pojenjala vaša želja po igralstvu?

S svojo igralsko kariero, če se tako izrazim, sem zadovoljna, je pa res, da nisem več tako zmogljiva kot pred 25 leti. A kaj, ko še vedno obljubim kakšno sodelovanje, čeprav bi morda bil že čas, da dam v nižjo prestavo. Ampak ko slučajno nisem v polnem pogonu, imam pa že mravljince po igri.

Kaj vas čaka v novi gledališki sezoni?

Sem v zasedbi za Fassbinderjevo dramo, ki jo režira Sebastijan Horvat. Potem imam v načrtu še eno predstavo Kovačevi, gre za povezavo s serijo Skrito v raju, poleti pa me čaka nekaj snemalnih dni v filmu Azra, ki ga režira Tijana Zinajić. Sicer pa razmišljam, kam bom odpotovala.