Bogdan, najmlajši sin Josipa viteza Pogačnika, ob poroki z Marijo Pavlin leta 1920 (hrani: Jože Pogačnik, Ljubljana) / Foto: Blagoslovljeni in prekleti, 2. del
Bogdan, najmlajši sin Josipa viteza Pogačnika, ob poroki z Marijo Pavlin leta 1920 (hrani: Jože Pogačnik, Ljubljana) / Foto: Blagoslovljeni in prekleti, 2. del
Pravnuki Španove Marijane, torej vnuki Aleša Paulina iz Zadrage, so bili enako kot njihovi starši izobraženi, podjetni in uspešni. A stabilnost, ki jim jo je nudila Avstro-Ogrska, je hitro zbledela. Zamenjala jo je negotovost hitrih in korenitih menjav režimov od konca prve svetovne vojne naprej. (glej Življenjske poti Franckovih ter Velika vojna)
Sinovi tete Maričke in strica Franclna – strici Ciril (*1888), Aci (*1889) in Levček (*1892) – so se rodili v Trstu. Enako kot bratranec Atka in tete Mime po Majzljevi strani, stric Rejček, so pozneje obiskovali Vadnico v Ljubljani; in medtem ko so Ciril, Aci in Rejček študirali pravo, je Levček postal strojni inženir. (Glej Uspehi strica Francla) Tako je stric Ciril študiral pravo v Zürichu, Grenoblu in na Dunaju, kjer je leta 1911 promoviral. Stric Aci naj bi po mnenju mojega očeta pravo doštudiral na Dunaju. Vsekakor se je pozneje udeležil prve svetovne vojne. (glej Mondeno življenje bratov Pavlin)
Otroka tete Zefe in strica Tomšeta sta se rodila v Karlovcu. Teta Anica (*1891) je po maturi na Dunaju začela študij medicine (verjetno tudi na Dunaju), a ga je po poroki opustila. Za strica Frana (*1892) pa žal nisem mogla izvedeti, ali je kaj študiral. Oba sta veliko potovala po Avstro-Ogrski in pozneje po Kraljevini Jugoslaviji. (glej Teta Anica) Ko je »vse skup padlo«, so se vrnili na Gorenjsko. V knjigi Blagoslovljeni in prekleti Mariano Rugále in Miha Preinfalk pišeta, da je Anica uspešno končala babiško šolo v Ljubljani, leta 1929 pa je njen mož, Vrtarjev Jože, kupil vilo v Podbrezjah. Teta Anica je kot babica začela delati, ker je želela pomagati revežem. Kot je povedala teta Ani, je vedela »več kot vsak zdravnik«. Mimogrede – teta Anica je kot babica pomagala na svet tudi starejšemu od mojih dveh bratrancev. Ko pa je bil na poti mlajši bratranec, je bila teta Anica pri nekem drugem porodu in je šla teta Marija s konjsko vprego po neko babico iz okolice Tržiča.
Enako kot njegov bratranec Aci se je tudi Atek (*1896) udeležil prve svetovne vojne in študiral pravo na Dunaju, vendar študija ni končal. Teta Mima (*1898) pa je obiskovala Mladiko, pri gradnji katere je sodeloval njen stric, torej brat njenega očeta in oče njenih bratrancev Cirila, Acija in Levčka – stric Francl. Teto Mimo so enako kot njene prednike po obeh starših bogato poročili. Ženin je bil sošolec njenega starejšega brata Atka – Bogdan Pogačnik. Vendar slednji ni bil najstarejši od treh sinov Japice (Josip vitez Pogačnik) z Gabrijelo Jeglič, kot sem nedavno izvedela, ampak je bil tretji od štirih otrok.