Fotograf, ki je razumel otroško dušo

Peter Naglič (1883–1959) iz Šmarce je po zaslugi svojega vnuka Matjaža Šporarja v slovenskem fotografskem spominu uveljavljen kot dokumentarist velikega. Znan je po obsežni zbirki posnetkov Plečnikovih gradenj, po dokumentiranju romanja v Sveto deželo, kronist življenja v času prve svetovne vojne in po prizorih iz narave. Nova fotomonografija Otroštvo, kot je bilo nekoč: podobe otroštva v objektivu Petra Nagliča, ki so jo v Društvu sv. Jakoba predstavili pred nedavnim, pa razkriva drugačnega Nagliča: človeka z izostrenim sočutjem do otrok in obrobnih ter pozornega opazovalca prizorov iz vsakdanjega življenja. Hkrati je knjiga dragocen vpogled v družbo in družino v prvi polovici 20. stoletja.

Monografijo, ki jo je oblikoval Toni Iglič, je pripravil Nagličev vnuk Matjaž Šporar v sodelovanju z mag. Bernardo Stenovec, ki je knjigo opremila s primernimi otroškimi pesmimi, ter etnologinjo dr. Marijo Klobčar, ki je pripravila spremno besedilo in fotografije tudi umestila v širši kontekst.

Odprta vrata podstrešja in bogat arhiv

Šporar se je z dedovo zapuščino resneje srečal šele leta 1998, ko se mu je odprl vpogled v njegov bogat fotografski arhiv. »Takrat se je poslovila moja zadnja teta in so se mi na nek način odprla vrata stare hiše in podstrehe, kjer so ležali steklene plošče in filmi,« je v pogovoru, ki ga je vodila Ivanka Učakar, glasbeno pa sta ga popestrila Tomaž in Ana Plahutnik, odkritje dedove zapuščine opisal Šporar.

Naglič je posnel prvo fotografijo leta 1899. Celoten opus pa obsega več kot deset tisoč posnetkov – okoli 8500 na filmih in dobrih 1500 na steklenih ploščah. Ker so bile plošče hranjene v neustreznih razmerah, je Šporar ob odkritju najprej poskrbel za primerno hrambo, sledila pa je digitalizacija arhiva, ki je tako danes dostopen širši javnosti.

Šporarjevi odločitvi, da tematski fokus Nagličevega ustvarjanja preusmeri na otroštvo, sta botrovala dva dogodka. »Ob desetletnici delovanja Društva Petra Nagliča smo mejnik želeli primerno zaznamovati, poleg tega pa smo lani dobili prvo vnukinjo, kar je prav tako predstavljalo nekakšen mejnik v družinskem življenju,« je pojasnil Šporar.

Nagličevi prizori iz otroštva pa nimajo le estetske in emocionalne vrednosti, temveč gradivo nudi večplastno branje slovenske identitete in tedanjega življenja, na kar je opozorila etnologinja dr. Marija Klobčar. »S temi fotografijami se je Naglič predme postavil kot človek s toplino družinskih odnosov, s sočutjem do obrobnih, do 'malih', hkrati pa tudi z beleženjem šeg in navad, ki jih je v njegovih fotografijah najti precej,« je povedala Klobčarjeva.

Fotografije, ki ostanejo v spominu

Med številnimi fotografijami otroštva so Klobčarjevi še posebno ostale v spominu tri, ki po njenem mnenju zgovorno osmišljajo celotno knjigo in razkrivajo navade in družbene odnose časa, v katerem je živel Peter Naglič.

Eden od posnetkov prikazuje Nagličevo ženo na porodni postelji, ko so s krsta prinesli novorojeno hčer. »V tistih časih namreč matere običajno niso bile navzoče pri krstu, saj so otroke krstili takoj oziroma v nekaj dneh po porodu, da v primeru smrti na oni svet ne bi odšli brez tega zakramenta,« je razložila Klobčarjeva, ki je posebej opozorila tudi na fotografijo dečka s prevelikim klobukom, ki nezaupljivo zre v svet in razkriva še en vidik Nagličevega fotografskega pogleda. »Takrat družbene norme niso dovoljevale, da bi odrasli, še posebno pa moški, izražali preveliko naklonjenost do otrok. Naglič pa se na to ni oziral, kar kaže na njegovo širino in toplino, ki se ni nehala na domačem pragu,« je dejala.

Vzgoja skozi odgovornost in skrb za ranljivejše

Ob tem je opozorila, da Nagličeve fotografije niso le zapisi otroštva in njegovih čustev, temveč tudi dokumenti o tem, kako so otroci že zgodaj prevzemali odgovornost v skupnosti. »Ti otroci so že sprejemali naloge, hranili domače živali, pazili mlajše otroke … To ni bila le nuja, ampak način vzgoje, s katero so jih odrasli želeli čim prej vključiti v skupnost in jih učiti odgovornosti skozi različne zaposlitve,« je pojasnila.

Za razumevanje družbe v Nagličevem času je pomembna tudi fotografija, ko njegova hči Katarina v spremstvu tete na Limbarski gori obdari berača. »To je dragocena fotografija, ki kaže na vrednostni svet tistega časa. Tisti, ki je imel več, je bil dolžan poskrbeti za tistega, ki sam ni mogel preživeti,« je pojasnila in opozorila na Nagličevo vlogo ščetarskega mojstra in lastnika tovarne, ki je kruh dajala številnim vaščanom. Kot je dejala Klobčarjeva, smo bili skozi takšne ljudi, kot je bil Naglič, Slovenci deležni napredka, ki je spoštoval izročilo, hkrati pa v sodobnost vnašal pomembna družbena razmerja iz preteklosti, pri čemer predvsem poudarja družbeno odgovornost in miselnost, da je treba ljudi usposobiti, da bodo znali iz življenja narediti več.

Zapuščina za prihodnje rodove

Poleg tega je Klobčarjeva dodala, da je Naglič s svojim fotografskim opusom presegel svoj čas in poskrbel tudi za prihodnje rodove. »Svoje premoženje je dajal tudi za to, da je družbi posredno omogočil ohranjanje teh podob in tako na nek način poskrbel tudi za nas. Tega se moramo zavedati predvsem ob dejstvu, kaj so ti ljudje, ki so videli dlje in med katere lahko uvrščamo tudi Nagliča, doživeli kasneje,« je spomnila na žalostno usodo Nagliča in njegove tovarne po drugi svetovni vojni in ga v luči dogodka, ki je potekal na praznik sv. Jožefa, primerjala prav s tem svetnikom kot nekoga, ki je vedno ostajal v ozadju, za svojim objektivom.

Prav Matjaž Šporar pa ga je znova postavil v ospredje kot enega najpomembnejših kronistov svojega časa, kar potrjuje tudi nova monografija.