Filozofija majhnega kraja

»Naše izkustvo je izkustvo majhnega kraja oziroma province. Včasih je nevarno (in kaznivo) to povedati na uho prevzetnosti majhnega kraja; včasih pa ta besedna zveza seže do pojma usodnega; majhen kraj je, kot se reče, naša usoda, naš zli fatum. Spremembe ni in je tudi ne more biti. Zgodovina nas je pozabila, kakor v nekakšni veliki raztresenosti. Svet majhnega kraja, med vasjo in mestom, tako pozabljen, ni ne vas ne mesto. Njegov duh pa je duh med plemenskim, kot idealno-enotnim, in svetovnim duhom, kot idealno-odprtim. Ko ta duh tako govori o svoji zli usodi, govori o svoji izvzetosti iz zgodovine. Vendar tudi kadar jo razglaša za prekletstvo, to izvzetost hoče. Osnovna podmena duha majhnega kraja je nekje v tem: da je to duh, ki, pozabljen od zgodovine, zdaj skuša ta fatum preobraziti v svoj privilegij, tako da tudi sam (tako, kakor se klin s klinom izbija) pozabi zgodovino, da se s to pozabo ovekoveči v samem sebi, zaobljubljen trajanju, onstran časa. Čas je na drugi strani hriba, tam, kjer se začne svetovni kaos ali kaos absolutno-odprtega sveta. Ne glede na to, kaj se lahko vidi v tem nagonu po zapiranju, po izvzemanju iz časa (ko se, 'v večnosti', živi skupaj z mrtvimi, tudi ko mrtvih ni, ko je svet kot v nekakšnem večnem Dnevu večno-prastarševskega sveta), je jasno, da ta svet absolutne odprtosti obstaja samo v duhu majhnega kraja, v njegovem strahu pred svetom, da je ta svet nedvoumno svet majhnega kraja oziroma provincialen svet. Sveta zunaj duha majhnega kraja ni. Samo ta, ki izpoveduje religijo zaprtosti, religijo, v kateri je vrhovni bog ta bog enotnosti, njegova antitetična, demonska sila pa zlo absolutne odprtosti, samo ta pozna ta absolutno-odprti svet; toda mar to ne pomeni, da, če je svet provincialen, ravno tako tudi provinca ni – svetovna?« (str. 9–10)

Knjiga, iz katere je navedeni uvodni odlomek, je legendarna. Napisal jo je srbski pesnik in filozof Radomir Konstantinović (1928–2011), prvič je izšla že leta 1969. Njen izvirni naslov je Filosofija palanke. Prevajalka ga pojasni v uvodni opombi. »Besedna zveza majhen kraj, kot je prevedena Konstantinovićeva palanka, se nanaša na majhno in zaprto skupnost ozkega in zaprtega duha; svet majhnega kraja ni ne vas ne mesto, obstaja samo v duhu; majhen kraj ni zemljepisna kategorija, temveč duhovna, miselna in nazorska, ki je mogoča vedno in povsod.« Upam, da navedena dva odlomka pritegneta pozornost koga od naših bralcev. Sicer pa je to ena od tistih knjig, ki zahtevajo od bralca nekaj več napora …