Zvok teče, kamera teče - akcija. / Foto: Igor Kavčič
Zvok teče, kamera teče - akcija. / Foto: Igor Kavčič
Filmski dan na Gorenjskem glasu
V prostore Gorenjskega glasa smo prejšnjo soboto sprejeli prav posebne goste. Pred stavbo, na hodniku ob dvigalu in za delovnimi mizami v redakciji je filmska ekipa posnela nekaj kadrov za film z naslovom Pure Vortex. Scenarij zanj sta napisala Iza Kokoravec Povh in Vital Butinar, ki se podpisuje tudi pod režijo.
Pure Vortex? Dokaj nenavaden naslov za film, pomislim najprej. Če ga vtipkate v enega najbolj razširjenih brskalnikov, vas bo ta nagradil z razlago nečesa, kar nima niti najmanjše povezave s filmskim, kaj šele, da bi se iz tega razvila kakšna zgodba. Zato besedama velja dodati še »film« in že boste na spletni strani produkcijske hiše mirror2mirror scenarista in režiserja – najbrž bi ga najlažje opisali kot zapriseženega filmarja – Vitala Butinarja.
Da je naslov filma ime glasbene skupine, ki pravzaprav ni glasbena skupina, ampak je le sredstvo za ... »Scenarij za film je nastal že pred dvema letoma, ko mi je pri snemanju nekega videospota maskerka pripovedovala zgodbo o njenih znancih iz Beograda, ki so si izmislili glasbeno skupino, da so lahko prišli v Kanado, kjer bi tako dobili vizum. Ko so tamkajšnje oblasti to odkrile, so jih deportirale iz države. Fantje so šli na Ciper in zdaj tam montirajo klimatske naprave. Ni pomembno, ali je zgodba resnična ali ne, meni se je v mislih že odvrtel film,« je o navdihu za scenarij povedal Vital Butinar; da ga je preprosto moral napisati. Skupaj z Izo Kokoravec Povh sta ga tudi pripravila za film.
Žanrsko je film Pure Vortex komedija. Filmska zgodba predstavlja človeka, ki ni zadovoljen z življenjem, ki ga ima v Sloveniji, nakar se mu ponudi priložnost, da bi šel delat za svojega strica, ki živi v ZDA in montira klimatske naprave. Ker nima izobrazbe, naj bi mu bil onemogočen vizum za delo in bivanje v državi. Ko izve, da bi kot umetnik lažje prišel do želenega dokumenta, kar mu potrdi tudi zgodba prijateljevega polbrata, ki je na ono stran Atlantika prišel s tem, da je ustanovil lažno glasbeno skupino, se odloči poskusiti tudi sam.
Morda bi začeli delati kot t. i. roadiji (tehnična podpora skupini) in bi se spotoma, ko nosijo opremo na oder, z njo tudi fotografirali, vse to umestili na spletno stran, češ da so glasbena skupina, in tako pridobili vizume. Fantje vse omenjeno naredijo, uspe jim dobiti všečke na Facebooku, ko izve, kaj se dogaja, jim pomaga še »bobnarjeva« hči, ki za časopis pokriva koncerte in različne družabne dogodke. Ob tem se zaplete z enim od članov skupine, kar pa očetu ni všeč – da z glasbenikom pa že ne (čeprav sploh ni glasbenik) – in se sprejo, a na koncu le pomirijo in odletijo v ZDA. Tam jih odkrijejo, vse pošljejo nazaj, razen glavnega junaka, ki ostane pri stricu, in to predvsem zato, ker je ta za neke veljake montiral klimatske sisteme, pa so mu ti pogledali skozi prste.
Konec je pozitiven, glavni junak v ZDA odpre svoje podjetje in ga poimenuje po skupini Pure Vortex z dodatkom airconditioning sistems (klimatski sistemi). Slovenska novinarka, ki je z njim noseča, se mu kmalu pridruži ...
Majhna filmska ekipa pod vodstvom režiserja Vitala Butinarja je v prostorih redakcije Gorenjskega glasa komaj dobro odložila tehnično in drugo potrebno opremo za pripravo scenografij in snemanje filmskih kadrov, že je pred vhodom v stavbo padla prva klapa, ko »vodja skupine« Nik Novak (Branden Garrett) v družbi kolega »bobnarja« Stepha (Uroš Zavodnik) prihaja v redakcijo časopisa, kjer kot novinarka dela njegova hči Anamarija (Julija Poljanec). Naslednji kader je sledil ob dvigalu na hodniku pred vstopom v prostore redakcije, v nadaljevanju pa so posneli še tri scene v redakciji in pisarniškem delu časopisne hiše. Vsaki sceni so seveda sledili tudi bližnji posnetki.
Film bo v celoti posnet v angleščini. Zakaj? »Slovenski trg je na žalost premajhen, zato smo menili, da bomo z angleščino film v tujini lažje predstavljali. Gre za komedijo in seveda se bo poznalo, da gre za slovensko angleščino. Tega ne skrivamo, no bodo pa v filmu nastopili tudi trije Američani,« je pojasnil Vital in dodal, da bodo s filmom vsekakor startali na različne filmske festivale po svetu. »Če že delamo celovečerni film, je prav, da ga naredimo za čim večje občinstvo.«
Na Gorenjskem glasu je potekal drugi snemalni dan, skupaj naj bi jih imeli deset, morda kakšen dan več, že so snemali na Rudniku v Ljubljani, kjer so posneli »letališče«, tako v Sloveniji kot Ameriki, na licu mesta pa so ujeli tudi odlične kadre za ameriško veleposlaništvo, le še zastave bo treba naknadno dodati. V teh dneh so oziroma bodo sledila še snemanja na letalu v Mariboru, pa v Trstu in Dobrniču na Dolenjskem. Branden Garrett, sicer Slovenec Borut Grošičar, ki že več kot desetletje živi v Los Angelesu, bo v prihodnjih dneh iz Amerike pripravil tudi nekaj videoklicev s primernim losangeleškim ozadjem.
»Načrtujemo, da bo do sredine septembra posnet ves material, potem pa sledi postprodukcija z montažo in vsem, kar sodi zraven. Ta naj bi trajala sedem mesecev, tako da bo film prihodnje leto ta čas že na velikem platnu,« je prepričan režiser, zadovoljen z dosedanjim potekom dela.
Kot je povedal režiser, so imeli srečno roko z izborom igralske zasedbe, ki je predana in zavzeta v svojem prispevku. V filmu igra od deset do petnajst igralk in igralcev, eni z zahtevnejšimi, drugi le epizodnimi vlogami. »Po prvem tednu lahko rečem, da so občutki izjemni. Vesel sem, da to ni le moj projekt, ampak je naš skupni film. Težko bi ob sebi imel boljšo ekipo, naj bo to moja partnerka Leya, njena sestra Iza, Blaž in Gregor iz tehnične ekipe in tudi vsi igralci,« je zadovoljen režiser, ki je dodal, da se vsi po vrsti trudijo po najboljših močeh, saj gre za nizkoproračunski projekt.
Ekipa je trdo delala, Leya je večji del sobote preživela s kamero v rokah, vsi, ki so stopili pred kamero ali pa stali za njo in skrbeli, da so bili posneti kadri čim boljši, so v svoje delo vlagali ogromno entuziazma in dobre volje. »Pri tem pa so se tudi dobro imeli,« je potrdil Vital. »Zelo sem zadovoljen z današnjim dnem in na tem mestu ponovno izrekam zahvalo Gorenjskemu glasu, da ste nam omogočili snemanje v vaših prostorih.«