Estonia

»Malo pred šesto zjutraj je tudi lvo zažejalo. Mikael ob njej je trdno spal in globoko dihal. Vstala je, si nataknila copate in oddrsala proti kuhinji. Zunaj se je danilo, zato ni prižigala luči. Nekaj vode popije in odide nazaj pod odejo. Manjka ji še kar nekaj ur. Segla je po kozarcu, odprla vodo, pustila, da je nekaj časa tekla sveža pohorska studenčnica, nato je pod pipo nastavila kozarec. In potem jo je zmrazilo. Ozrla se je naokoli. Nekaj ni bilo tako, kot bi moralo biti. Nekaj je bilo narobe. Na hitro je odpila malo vode. Nato je kozarec odložila na pult in pogledala proti nožem, katerih ročaji so moleli iz lesenega stojala na pultu. Na robu kockastega stojala iz temnega javorja je pisalo Solingen. Segla je po enem od njih. Spomnila se je, da se je z nožem, ki ga je skrivala za hrbtom, že osmešila pred Vrenkom, a ga je vseeno zagrabila. Kaj jo briga, boljši občutek ima, če ni goloroka in neoborožena. Tisto, kar ni bilo, kot bi moralo biti, je bil prepih. Od velikih steklenih vrat, ki so iz dnevne sobe vodile na trato za hišo, je proti spalnici vel mrzel zrak. /…/ Napotila se je tja. Ob tem je napeto vlekla na ušesa. Nikjer se ni nič oglasilo, nobena talna deska ni izdajalsko zaškripala pod zalezujočo stopinjo. Iva je prišla k plapolajoči zavesi. V desnici je še trdneje stisnila nož za zrezke, z levico pa zaveso na hitro odmaknila. /…/ Mikael ni silil vanjo z vprašanji, videl je, da ni sposobna govoriti, obenem pa je bilo očitno, da je nekaj hudo narobe. 'Ostani tukaj,' je rekel, vstal in odšel proti dnevni sobi. Takoj je zagledal na široko odgrnjeno zaveso in razbito krilo steklenih vrat. Drugo krilo vrat ni bilo razbito, je pa bilo na stežaj odprto. Skozi obe odprtini je v hišo prihajal mrzel jutranji hlad z vonjem po smrekovini. Mikaelu je bilo takoj jasno, da je nekdo vlomil v hišo. A to nekako ni bilo dovolj za tisto, kar se je odražalo v Ivinem pogledu. Moralo je biti nekaj hujšega. Stopil je bliže in pogledal navzdol. Tik ob robu vrat je z nogami na svetlo zeleni travni ruši in s trupom na njunem lepem, novem parketu ležal moški v sivi obleki. Bil je čudno zverižen in njegove mrtve oči so strmele v zrak. Na prsih je imel velik krvav madež, sredi katerega je tičal črni ročaj Solingenovega noža za zrezke.« (str. 203–204)

Navedeni odlomek je iz tretje knjige Demšarjeve trilogije Vodnjaki (Cerkev, Tajkun, Estonia). Avtor teh kriminalk (Tomaž Zupančič alias Avgust Demšar, rojen 1962) je res mojster. Napisal jih je že trinajst in upamo, da bo še katero. Inšpektor Vrenko pa tudi ne more iz svoje kože. V »penziji« je, pa še kar preiskuje …