Eribonov poklon materi

»Konformizem mojih bratov, njihova moralna konservativnost, to me je razdražilo, celo osupilo. Zdelo se mi je, da sem teleportiran v Brechtovo novelo Nespodobna stara gospa, v kateri vdova po moževi smrti spremeni življenje, hodi v kino in se dobiva z drugim moškim, ne da bi se menila za spodobnost, za govorice, za neodobravajoče poglede svojih otrok. Samo eden od sinov prepričuje druge – ki se sprašujejo, kaj se mami dogaja, in predlagajo obisk pri zdravniku –, naj ji, ker se mu zdi 'živahna', nasprotno, pustijo, da počne, kar hoče. Ta ženska oseba pri Brechtu je tako 'živela dve življenji zapored': prvo, daljše, 'kot hči, žena in mati', drugo, veliko krajše (za nekaj let) kot 'samostojna oseba, brez obveznosti, s skromnimi, vendar zadostnimi sredstvi'. Se pravi, 'kratka leta svobode' po 'dolgih letih služenja'. V tem kratkem in lepem opisu sem opazil mamino podobo. Bila je zapuščen otrok, pri štirinajstih namenjena za 'deklico za vse', gospodinjo, tovarniško delavko ... Poročila se je pri dvajsetih in petdeset let živela z moškim, ki ga ni ljubila ... Zdaj pa je, pri več kot osemdesetih, odkrivala svobodo in bila trdno odločena, da bo užila vsak trenutek. Kako bi ji lahko odrekli? Kdo si lahko vzame pravico, da jo zaradi tega obsoja? Sicer pa se ni nameravala podvreči sodbi svojih sinov. Naredila bi po svoje ... Je postajala 'nora'? Seveda, če se je tej norosti reklo 'ljubezen'. In bila je srečna. Med najinimi pogovori mi je pripovedovala o njem; bila je dobesedno obsedena z njim. In nasmehnil sem se vsakič, ko je izgovorila njegovo ime, zraven pa sem si na tihem recitiral ta Racinov verz: 'Sovraštvo Venerino – zlo usodno! / Zavedlo mater je v ljubezen blodno!' Toda jaz, ki sem od najstništva naprej nenehno na svoji koži izkušal stigmatizacijo in izobčenje spolnosti – svoje –, ki ni bila v okviru norme, in ki sem si zgradil življenje tako, da sem si ga uredil na način, da se nihče ni mogel vtikati v moje izbire, sem se čutil spontano solidaren z njenimi, vsekakor pa z njeno odločitvijo, da se jim samo zato, ker se njeni otroci z njimi ne strinjajo, ne bo odpovedala. Sicer pa, kaj mi ni o tem povedala prej kot mojim bratom, ker je že vnaprej uganila, kakšna bo moja reakcija? ('Počni, kar hočeš.') Pri gejevskem sinu je računala na takojšno odobritev, kar ji je vlilo nekoliko samozaupanja …« (str. 92–94)

Slovito Eribonovo knjigo Vrnitev v Reims že poznamo. Ta je njeno nadaljevanje, v njej piše o svoji materi, »navadni delavki«. V navedenem odlomku opiše zadnje, še živahno obdobje njene starosti, po katerem zapade v vegetiranje v domu za starejše in kmalu umre. Dragoceno in pretresljivo branje.