Draga Kristina … Dragi ati …

Kako ste vi, Kristina Klara, kot najstnica sprejemali dopisovanje z očetom in kako vi, Gregor, kot oče najstnice?

Gregor: No, jaz sem bil veselo presenečen, ko je pristala. Ob pisanju sva se seveda oba zavedala, da pi­sma niso do konca intimna, ker jih bodo brali drugi, vendarle pa mi je to dopisovanje odprlo nekakšna »stranska« vrata v njeno pubertetniško sobo, katere vrata so bila dejansko dostikrat zaprta. Preko pisem sem jo nekako »smel« vprašati kaj in odpreti kakšno temo, ki jo sicer ne bi mogel oz. celo smel. Predvsem pa sem prejel odgovor na kakšno vprašanje, ki ga sicer verjetno ne bi dobil.

Kristina Klara: Ker so takrat pisma nastajala za objavo v reviji, najinega dopisovanja takrat nisem dojemala kot neko osebno dopisovanje z očetom. To so bila pač pisma, ki sva si jih pisala, da so jih kasneje objavili. Ko pa sem najino dopisovanje lani po desetih letih spet prebrala, sem ga videla v povsem drugi luči, kot dragocen zapis nekega obdobja v najinem odnosu in pa kot okno v glavo najstniške Kristine.

Od kod naslov knjige? Kaj pomeni: s plavutkami po ledu?

Gregor: Nekje v knjigi zapišem, da se z zastavljenimi vprašanji podajam na tanek led, in če se led zlomi, bom potreboval plavutke namesto drsalk. S plavutmi iti na led je smešno, podati se z drsalkami na plavanje pa je nevarno … Od tod naslov. Komunikacija med ljudmi – sploh tistimi, s katerimi smo tesno povezani – je dostikrat nevarna. Včasih pa smešna in zabavna.

Kristina Klara, vseh šest otrok vas ima dvojna imena, po svetnikih. Vaše ime pomeni »svetla kristjanka«, kot pravite napol v šali v enem od pisem. Kako je bilo biti prvorojenka in starejša sestra petim bratom in sestram?

Kakšni ljudje presenečeno vzkliknejo, ko jim povem, koliko bratov in sester imam, zame pa je bilo to od zmeraj nekaj normalnega, drugega nisem poznala. Ko sem prišla kdaj na obisk h kakšni prijateljici, ki je bila edinka ali pa je imela le enega sorojenca, se mi je v njihovi hiši zdelo prav čudno mirno. Tudi kadar je pri nas doma manjkal le eden izmed otrok, ker je bil na šoli v naravi ali na počitnicah pri starih starših, se mi je zdelo, da nas je malo. Kot najstarejša sem čutila veliko odgovornost do svojih mlajših bratom in sester. Ko smo kdaj sami ostali doma, sem znala poskrbeti za vse. Če se primerjam s svojim najmlajšim bratom, ki ga vsi malo »crkljamo«, bi rekla, da sem bila zaradi tega za svoja leta kar zrela.

Kako je bilo živeti v hiši, kjer je bilo nenehno treba čakati v vrstah: pred straniščem, pred televizorjem, pred hladilnikom?

Tekmovalno. Svoj prostor, svojo hrano ali svoj čas pred televizorjem smo si pogosto morali izboriti med sabo. Sem pa imela tukaj kot prvorojenka nekaj prednosti, ker sem lahko uveljavljala pravico najstarejšega, torej tistega, ki ima prednost.

Kot najstnici se vam je zdelo, da je vaša družina čudna, ker je verna in ima veliko otrok. Kako pa danes kot odrasla gledate nanjo?

Zdaj, ko smo starejši in se tudi bolje razumemo, sem hvaležna, da imam tako veliko družino. Ko sem bila mlajša, pa priznam, da bi bila včasih res vesela svoje sobe in nekaj miru. Zdaj, ko sem na svojem, je prav osvežujoče, koliko prostora imam ter da sva v vrsti (če ta sploh nastane) zmeraj le dva. Morda je največja prednost velike družine to, da je zaradi tega, ker nas je veliko, tudi bolj pestro. Več se nam dogaja in več novic si imamo povedati. Moram pa zdaj, ko smo starejši in se nam posledično dogaja še več, vložiti več truda in časa v to, da vem, kaj se mojim sorojencem dogaja. Prej, ko smo živeli v isti hiši, sem bila ves čas na tekočem.

Gregor, pri Kristini Klari ste zapisali, da se je držala znotraj struge in vam na govorilnih urah ni bilo nikoli treba zardevati. Pa pri ostalih petih? So ostali v strugi?

Kristina je svojim sorojencem letvico postavila zelo visoko. Kasnejše govorilne ure so bile veliko bolj pestre. No, hujšega ni bilo. Preživeli smo. Oziroma se še prebijamo skozi šolske hudournike. Bregovi struge so kar močni in visoki … A hujših poplav ni.

Gregor, kdaj otroci odrastejo?

Otroci odrastejo, ko sami od sebe (torej brez zapovedi) začnejo odnašati smeti in pospravljati za sabo. Se pravi: ko prevzamejo odgovornost za svoje početje, dejanja … Za življenje, ki ga živijo. Nekateri otroci torej odrastejo že pri petih letih, nekateri ljudje pa se še pri petinosemdesetih mučijo s tem. Če želite, da sem konkreten: tudi moji otroci še niso vsi odrasli.

»Pismo je starodavna oblika sms-ov. Čeprav se bojim, da so tudi sms-i že za v staro šaro,« ste, Gregor, napisali v knjigi. Na kakšen način pa danes komunicirate s svojimi šestimi otroki?

S tistimi, ki so še v domači oskrbi, se srečujemo, če ne drugače, za mizo. Poskrbim za to, da imamo vsaj en skupen obrok dnevno, ki nas »prisilno« združi, da lahko kakšno rečemo. Kakšen kratek SMS seveda prileti in odleti kdaj pa kdaj, kakšen telefonski pogovor … Sicer pa se vseeno vidimo tako redno, da se pogovarjamo iz oči v oči. Je pa res, da z doraščajočimi otroki ni vedno lahko najti prave besede in pravih tem. Zmanjka kdaj časa, kdaj poguma, včasih tudi volje, z ene ali z druge strani.

Kristina Klara, lani ste se poročili in se odselili od doma. Že kot najstnico vas je oče spraševal, kakšni fantje so vam všeč.

Med ponovnim branjem najinih pisem me je predvsem lepo presenetil moj opis princa na belem konju. Takrat svojega sedanjega moža še nisem poznala, a se moj opis princa vseeno povsem ujema z njim.

Zdaj snujete svojo družino, kakšno si želite imeti? Bo podobna Čušinovi s Koroške Bele?

Vsekakor si želim, da bi imela več kot le enega otroka, saj oba z možem izhajava iz večjih družin in nama je to poznano. Najina družina bo zagotovo v marsičem podobna naši družini, predvsem v vrednotah, ki sta mi jih predala starša, v kakšnih pogledih pa bo zagotovo čisto drugačna, bolj najina.

»Tako ali tako že vem, kaj hočem biti po poklicu. Pisateljica,« ste napisali. Ste postali pisateljica? Ali dopoldne delate kaj drugega, pišete pa zvečer?

Glede na to, da sva lani izdala S plavutkami po ledu, bi lahko rekli, da sem pisateljica. Ali pa vsaj na pol, ker je le pol knjige moje. Želja po pisanju še vedno ostaja, tako kot moja velika ljubezen do branja ter knjig. Manjka pa mi motivacije. Upam, da to ni moja zadnja knjiga, bomo pa videli, kaj me v življenju še čaka.

Kako gledata na dopisovanje danes, po desetih letih? Si kdaj pa kdaj še napišeta kakšno pismo?

Gregor: Tale knjiga ni samo nek »literarni dosežek«, ampak je meni v prvi vrsti dragocen spomin na neko obdobje. Dnevnik naše družine. Lepši in bolj globok od fotografij. Sem tudi ponosen, da sva natisnila knjigo skupaj – kot oče in hči. Ni dano vsakemu. Je tudi dokument, osebno spričevalo: kdo in kakšen sem bil. Piševa si zaenkrat (še) ne.

Kristina Klara: V teh desetih letih sem se precej spremenila, saj je ravno to obdobje najstništva in zgodnje odraslosti polno prelomnic in sprememb. Spremenil se je tudi moj pogled na pisma. Takrat sem jih brala in pisala z otroškimi očmi, zdaj pa sem jih prvič brala z očmi odraslega. V povsem drugi luči sem videla očetova pisma, predvsem njegova vprašanja in starševsko skrb, ki se je skrivala za njimi. Tudi moji odgovori so me pogosto presenetili. Pozabila sem že, na kakšen način sem razmišljala, ali pa me je presenetilo, da imam še danes podobno mnenje.

Kristina Klara, oče vam je v pismu, ki ga je pustil pod daljincem, napisal, da vam bosta z mamo nudila PG (parental guidance – vodstvo staršev) do polnoletnosti in čez, dokler boste želeli. Vam še pride prav?

Seveda. Čeprav sta mi za moj osemnajsti rojstni dan v šali podarila potovalko, sem šele lani s poroko zares zapustila domačo hišo. Vse do poroke in tudi zdaj mi še vedno stojita ob strani in vem, da se lahko vedno zanesem nanju.