Donavska monarhija (1. del)

Novembra 1916 je umrl Franc Jožef, nasledil ga je pranečak Karel I. Bil je zadnji cesar dinastije Habsburžanov. V zadnjem govoru 24. marca 1919 se je poslovil s besedami: »Pred sedemsto leti so moji predniki prišli iz Švice. Danes se vračam po enaki poti tja.« Glej Cesarji Avstro-Ogrske.

Avstro-Ogrska je začela razpadati še pred koncem vojne. V 'Slovenci v vojnah' Roger Gogala opisuje med drugim Jožeta Tomšeta in je mnenja, da je on eden od dveh izjemno sposobnih Slovencev v avstro-ogrski vojski. Podobno visok položaj je dosegel tudi Janez Lavrič iz Dolenjske. Več o njem pozneje. Novi cesar je poskušal zaustaviti sredobežne sile, ki so razdirale monarhijo, zato je 16. oktobra 1918 objavil manifest (Völkermanifest), v katerem je predvidel preureditev avstrijske državne polovice v zvezno državo avtonomnih narodov.

Za Slovence je velik problem predstavljala določba o posebnem statusu Trsta, tedaj mesta z največjim številom slovenskega prebivalstva, in nejasnosti glede tega, kdaj naj bi načela manifesta stopila v veljavo. Poleg tega vladarski proglas ni nakazoval združevanja južnih Slovanov v samostojno državno tvorbo znotraj preurejene monarhije, kot ga je predvidela Majniška deklaracija. Glej Liberalni Majzljevi in Spremembe monarhij. Povrh vsega je manifest vseboval klavzulo, da preureditev nikakor ne bo okrnila integritete dežel, ki so pripadale ogrski kroni, kar bi onemogočilo politično povezovanje s Hrvati in Srbi iz ogrske polovice monarhije; Bosno in Hercegovino, ki je bila pod skupno upravo obeh državnih polovic, pa je Karlov manifest sploh puščal ob strani. Tako je kljub federalističnim načelom cesarski proglas ostajal daleč od zahtev slovenskih političnih strank, ki so zaščito pred nemško prevlado videle v povezovanju vseh južnih Slovanov, ki so živeli pod habsburškim žezlom.

Čehi so skupaj s Slovaki zahtevali lastno državo. Poljska se je zavzemala za priključitev Galicije. Dne 26. 6. 1918 je Avstro-Ogrska na reki Piavi izgubila vojno, 16. 10. 1918 je mladi cesar Karel I. napovedal preureditev cesarstva v manifestu. Dne 28. 10. 1918 so razglasili Češkoslovaško. Slovenci smo s Hrvati in Srbi, živečimi v monarhiji, 29. 10. 1918 ustanovili konfederalno Državo Slovencev, Hrvatov in Srbov. Dne 11. 11. 1918 je odstopil cesar Karel I., dan pozneje je bila razglašena Nemška Avstrija.

Avstro-Ogrska je vojno izgubila, razpadla na majhno Avstrijo in druge samostojne dežele. Tudi ogrska polovica monarhije je povsem razpadla in Madžari še danes, dobrih sto let pozneje, objokujejo usodo, ki jih je prikrajšala za dve tretjini ozemlja države, hkrati pa je njene manjšinske narode (Slovake, Romune, Ukrajince, Slovence, Hrvate ...) osvobodila cenzure in nasilne asimilacije.

Stefan Zweig v avtobiografiji Včerajšnji svet (Die Welt von Gestern) opisuje nenavaden prizor, ki ga je slučajno doživel na kolodvoru Feldkirch na meji s Švico. Avstrijska cesarska družina naj bi se skupaj s spremstvom s posebnim vlakom diskretno odpeljala iz Avstrije. Skušali so se izogniti usodi ruske carske družine, ki so jo 17. 7. 1918 postrelili poklicni morilci ultraortodoksne veje judovske vere. Črn salonski vlak pa je bil tako vpadljiv, da ga je bilo nemogoče prezreti.

Ob koncu prve svetovne vojne je Narodni svet v Ljubljani 31. oktobra 1918 osnoval Narodno vlado za Slovenijo z 12 oddelki (ministrstvi). To vlado je v kaotičnih povojnih razmerah učinkovito vodil Josip vitez Pogačnik kot predsednik in s pomočjo politikov vseh večjih slovenskih strank.

Karl I. je l. 1921 še dvakrat poskusil uveljaviti prestol na Madžarskem, a je bil pregnan na Madeiro, kjer je hitro umrl. Bivši cesar Avstro-Ogrske je bil leta 2004 beatificiran, ruska carska družina pa že leta 2000. Glej Velika vojna.