Don Kosto

»Jernej Seljak, duhovnik in skladatelj, se je rodil 13. avgusta 1893 pri Abrahtu v Sovri (občina Žiri), umrl je 12. junija 1968 v samostanu pri sobratih frančiškanih na Brezjah, kjer je tudi pokopan. Abrahtov Jernejko ni bil samotar, užival je v družbi, po značaju je bil ena dobričina. Ob slovenščini, hrvaščini in latinščini je izvrstno obvladal nemščino in italijanščino, pozneje se je naučil še angleščine in esperanta. Bil je majhne postave, suh in 'zaručen' (skodranih las), hodil je hitro kot veter. Svojega 'športnega' značaja ni skrival; s svojimi mladimi župljani je igral nogomet, po navadi je bil za vratarja. Nazadnje je bil na Brezjah za spovednika. Ko se je prišel spovedat njegov nečak Ivan, ga je kar prekinil, ga odvezal grehov in naročil: 'Povej mami, da pridem na zelje!' Tega (in repo) je imel silno rad. / Žirovci so mu rekli 'Abrahtov patrčk', njegovi farani v Janjini pa 'Don Kosto'. Oče Konstantin je bilo njegovo frančiškansko ime. Po škofijski gimnaziji in bogoslovju je novo mašo pel v Žireh, na binkoštno nedeljo, 27. maja 1917. 'Radi vojne je vsaka druga slovesnost izven cerkve, tako pogostitev itd., odpadla.' Tako v župni kroniki. Bil je pri frančiškanih v Dubrovniku. Pozneje je postal župnik v Janjini na polotoku Pelješac. Tu je našel svoj drugi dom. Župnišče je kot vnet zbiralec slik in knjig spremenil v galerijo in knjižnico. (Posebna zgodba, ki je tu ne kaže obnavljati, je usoda te zbirke, ki kaže na nekoliko čuden (blago rečeno) odnos Cerkve do svojih služabnikov.) Pravi izziv za muzikologa bi bil popis njegovega skladateljskega opusa. Zložil je celo množico skladb, orgelskih in vokalnih. Posebno rad je zložil katero za prijatelje, soliste. Prijateljeval je z Matijo Tomcem, Mirom Gregorinom, Tomico Nerulićem ... Bil je odličen pianist in organist. Ob upokojitvi so mu hoteli Janjani postaviti majhno hišo, da bi ostal med njimi. Imeli so ga radi …« (str. 138–139)

Približno tako sem Don Kosta predstavil v Gorenjskem glasu in v Žirovskem občasniku že leta 1998. Potem sem nanj opozoril muzikologa Franca Križnarja, ta je o njem napisal obsežen članek v Loških razgledih in v nadaljevanju naredil še veliko za promocijo tega pozabljenega skladatelja. Zanimanje zanj je naraščalo, na Hrvaškem še bolj kot v Sloveniji, in privedlo do velikega »donkostovanja« v letu 2018 – do cele vrste prireditev v njegovih dveh krajih, v Janjini in v Žireh. Bilo je, kot bi Don Kosto od mrtvih vstal. Ta zbornik pa prinaša del referatov simpozija v Janjini, žal le slovenski del, uredila sva ga dr. Franc Križnar in Miha Naglič.