Devojka je zgodaj vstajava

»Devojka je zgodaj vstajava, Bog nam pomagaj in sveto rešnje teuo« pravi stara ziljska pesem, ki jo je leta 1875 zapisal Matija Majar - Ziljski in slavi pomemben praznik v krščanskem verovanju – praznik svetega rešnjega telesa. Pogosto mu rečemo telovo, na Koroškem pranganje, na Vipavskem pa obnašanje. Praznik je spomin na zadnjo večerjo, ki jo je Jezus daroval na veliki četrtek in je apostolom dejal, da je vino v kelihu njegova kri, kruh pa njegovo telo. Kristjani temu rečejo sveta evharistija in jo v svojih obredih na svoje načine ohranjajo vse krščanske Cerkve. Praznik svetega rešnjega telesa je premakljiv in je prvi četrtek po nedelji Svete trojice in 11 dni po binkoštih. Letos je bilo to včeraj, 4. junija. Ker je praznični četrtek v večini držav delovni dan, izjeme so Avstrija, Hrvaška in deloma Nemčija, bo praznični dan prihajajoča nedelja, 7. junija.

Najpomembnejši del praznika svetega rešnjega telesa so procesije, ki so se ohranile do danes. Nekdaj so bile bolj slovesne. Pisni viri jih prvič omenjajo v 14. in 15. stoletju. Dr. Niko Kuret piše, da so se mestne procesije do danes ohranile tudi kot manifestacija in dogodek za gledalce, na deželi pa so procesije pobožnost, v kateri lahko sodeluje vsak. Včasih so ob poteh, na katere je krenila procesija z banderi in t. i. nebom, pod katerim so hodili duhovniki s spremstvom, postavljali mlaje, slavoloke in oltarje v utah iz zelenja, okna pa so krasili z zelenjem in svečami. Za Železnike je zapisal, da so šli fantje pred praznikom »božjega telesa« v »boršt« in tam posekali nekaj mlajev. Visoki so morali biti od 30 do 36 metrov oziroma vsaj 15 do 18 klafter. Na praznično jutro so pokali tudi možnarji. V Komendi pa so v procesijah sodelovali tudi konjeniki, kar se je spodobilo za kraj z bogato konjeniško tradicijo. Danes so te navade večinoma preteklost, procesije pa so ostale kot pristen izraz ljudske pobožnosti. Del praznovanja je tudi zvonjenje.

S praznikom svetega rešnjega telesa so povezani tudi vremenski pregovori. Eden, iz okolice Motnika, pravi: Če na telovo grdo vreme zadrži procesijo, se težko potlej suši seno. V Mokronogu pa so dejali: Če je na telovo jasno in gorko, bo štiri tedne tako.

V ponedeljek je bil začetek junija, za katerega imamo Slovenci prečudovito ime: rožnik. To je, poleg začetka meteorološkega poletja, mesec veselja in porok, pa tudi začetek pomembnih kmečkih del, tudi prve košnje, če je bila trava dovolj zrela. Danes čas prehiteva običaje in tudi pri kmečkih opravilih je tako. Rožnik tudi spominja na znane in pri ljudeh zelo ljube svetnike. V ponedeljek bo godoval Medard, ki je zavetnik koscev in prerokovalec vremena: Kakršno vreme Medarda kane, takšno štirideset dni ostane. V torek bo god bratov svetih Primoža in Felicijana. Sta zavetnika pred nadležnimi kobilicami in patrona dveh zanimivih cerkva: prva je nad Kamnikom, sezidana že v 12. stoletju, popolnoma dokončana pa v 15. stoletju, druga pa na Jamniku. K obema prihajajo po zaobljubah številni romarji. Župljani iz Dupelj bodo na Jamnik romali jutri. Vedno bližje so godovi Antona Padovanskega (13. rožnik) in svetega Vida (15. rožnik).