Davincijev most v Kokri

Kokra – Vilko Šušteršič, doma sicer iz Bitenj, že več kot dvajset let živi v Kokri, kjer je tudi dejaven član Turističnega društva Kokra. Društvo veliko sodeluje s šolo v Kokri. Ena od skupnih načrtovanih aktivnosti je bil lani tudi pohod za šolarje iz Kokre ob reki Kokri in skozi Potoče v Preddvor. Šušteršič se je spomnil, da pozna staro šolsko pot, ampak vmes so morali otroci prečkati potok Kisovec, ki je tudi pritok reke Kokre, in je začel razmišljati, kako bi lahko to izpeljali.

Most brez žebljev in vijakov

Razložil nam je, da je bilo po avgustovski ujmi leta 2023 to območje kar precej prizadeto, tudi potoku ni prizanesla. Teren je postal zahtevnejši. »Prečkanje potoka bi bilo lahko nevarno,« je dejal. »Tako sem tudi prišel na idejo o mostu, da so otroci lahko predvsem varno prečkali potok.«

Ko je razmišljal o primerni obliki mostu, je naletel na spletne vsebine o Davincijevem mostu – leseni konstrukciji, ki jo je zasnoval slavni renesančni genij Leonardo da Vinci, primerni za hitro sestavljanje brez žebljev, vijakov ali lepila. Ogledal si je videoposnetke na YouTubu, analiziral konstrukcijo in si rekel, da tak most lahko naredi tudi sam.

Najprej je moral na terenu ugotoviti, kam natančno bo most umestil. »Ponekod je bilo preširoko, drugje prestrmo. Moral sem najti pravo mesto zanj. Teren ni ravno primeren za tovrsten most, pa še skale so.«

Najprej maketa, potem pravi most

Ko se je odločil, kam ga bo postavil, se je lotil izdelave makete. Zanjo je uporabil lesko, izdelal pa jo je v razmerju 80 proti 50, kar se je izkazalo za nekoliko napačno, saj je bilo potem preračunavanje dimenzij za pravi teren zahtevno. Kljub težavam mu je na koncu uspelo pravilno določiti dolžino segmentov in ukrivljenost, da se je lok mostu lepo usedel med oba bregova potoka. »Most je dolg nekaj več kot šest metrov, širok med meter in pol in dva metra, visok okoli dva metra. Zanj sem uporabil materiale, ki sem jih v večini nabral kar v okolici oziroma potoku. Predvsem sem uporabil smreko in jesen, čeprav bi bil idealen macesen. Temelji pa na principu samonosne konstrukcije – vsaka prečka nosi celotno težo. Če bi iz mostu odstranil en segment, bi se ta podrl. Zaradi tega je moralo biti delo zelo precizno: vsi kosi morajo biti natančno zažagani in zloženi v pravi vrstni red,« je bil opisen.

Ker Vilko Šušteršič pri sestavljanju mostu ni imel pomoči, si je zamislil še trinožno dvigalo iz jekla s škripcem, da je lahko težke lesene dele dvigoval in natančno postavljal. Most je nastajal počasi, a vztrajno. Od prve ideje do končne izvedbe je minilo nekaj mesecev. »Vanj sem vložil, bi lahko rekel, dobrih sto ur dela,« ocenjuje. Vmes je bila še lanska julijska ujma, ki je delo za nekaj časa ustavila, a ga ni odvrnila od namena. »Potem ko je bil most narejen, sem še malo razmišljal, ali bi ga morda kaj pribil, kje vseeno dodal kakšen lesen vijak, ampak sem ugotovil, da ni treba. Le macesnovi krajniki, ki so položeni na most, so privijačeni.« V originalni izvedbi pa so za dodatno stabilnost mostu uporabljali ovijalke, se je še dopolnil.

Matematika in fizično delo

Je to njegova prva taka »pogruntavščina«, smo ga vprašali. Šušteršič nam je smeje odgovoril, da je to »pogruntal« Leonardo da Vinci, je pa izvedba mostu verjetno v tem okolju prva, ki dejansko služi praktičnemu namenu. »Kokrški Davincijev most stoji na pravi poti in omogoča varen prehod čez potok,« je poudaril in humorno nadaljeval, da če bi bil po poklicu tesar, bi bil most verjetno videti lepše.

Poudaril je tudi, da je v projekt vključene kar precej matematike. »Pa pri sami izvedbi fizičnega dela ne manjka.« In čeprav ne ve, koliko ga ljudje dejansko uporabljajo, je prepričan, da je vredno ohranjati poti, ki povezujejo preteklost s sedanjostjo.