Darko Đurić in Plosk ene roke

Pred kratkim je pri založbi Chiara izšla knjiga z naslovom Plosk ene roke s podnaslovom Želja po celovitem življenju. Napisala sta jo Vladimir Habjan kot soavtor in Darko Đurić kot avtor. O njem knjiga tudi govori.

Od plavalca do motivacijskega govornika

Darko Đurić je uspešen nekdanji paraplavalec. Je dvakratni svetovni prvak, enkrat je bil evropski prvak, ima štiri svetovne rekorde, dvakrat je bil razglašen tudi za invalida športnika leta Slovenije. Zaradi redke genske napake ima eno roko in nima nog. Pri dveh letih ga je v rejništvo sprejela družina Debeljak iz Podbrezij, kjer je odraščal z dvema bratoma in dvema sestrama. Daljna obzorja, ambicioznost in trma ter neomajno zaupanje v premikanje meja mogočega sta mu omogočila, da vozi nepredelan avto, potuje ... Danes živi v Grosupljem. Po 15 letih športne kariere je maja 2020 vstopil v svet podjetništva. Nadaljuje samostojno poslovno kariero z motivacijskimi nastopi. Njegovo poslanstvo je ozaveščanje o moči lastne volje in jasno zastavljenih ciljev.

V knjigi je na več kot 250 straneh predstavljena življenjska zgodba fanta iz rejniške družine. »Knjigo posvečam vsem, ki so mi pomagali na moji poti. Tistim, ki so mi dali drugo priložnost. Domačim za vso vztrajnost, priložnosti. Trenerjem, tistim v športu, ki so v meni prepoznali potencial in ga spodbujali. Brez te knjige bi se verjetno še vedno vrtel v istih vzorcih dokazovanja in lastnega nesprejemanja. Zato res hvala vsem, ki ste me spodbujali na tej poti. Za vas ne vem, ampak meni se je bilo težje soočiti s svojo bolečino kot pa postaviti svetovni rekord,« se glasi njegovo posvetilo.

V knjigi trije deli

Priznava, da se je skozi pisanje knjige moral soočiti z zapuščenostjo, njegovim najbolj prvinskim občutkom, travmo. »In ravno zaradi te knjige sem se resnično spopadel s to bolečino. Spoznal in sprejel sem dejstvo, da mogoče nikoli ne bom dobil potrditve od določenih ljudi, od katerih sem si to želel. A dejstvo je tudi, da mi je življenje ponudilo nešteto ljudi, ki so me in me še vedno sprejemajo takšnega, kot sem. Ti ljudje se mi ne odpovedo zaradi invalidnosti, mojih kakšnih drugih pomanjkljivosti. In sprejel sem, da se mi ni treba dokazovati tistim, ki me tako ali tako ne bi sprejeli. Da sem dovolj tak, kot sem.«

Knjiga je razdeljena na tri dele. V prvem delu opisuje svoj pogled na invalidnost, piše o osnovni šoli, gimnaziji, fakulteti, mladosti v rejništvu ... Drugi del je športno obarvan z njegovimi plavalnimi začetki in uspehi. »Plavanje je bilo zame dejavnost, kjer sem se lahko dokazoval kljub svojim fizičnim omejitvam. Je zelo merljiv šport in kadarkoli sem plaval z drugimi plavalci, sem marsikdaj požel aplavz, saj nikomur ni bilo logično, kako lahko tako plavam le z eno roko. Preko športa, plavanja, sem lahko pokazal in dokazal, kaj v resnici zmorem. Je bilo pa plavanje tudi borba. In naučil sem se postati ambiciozen in si postavljati cilje,« je med drugim zapisal. V tretjem delu se predstavlja kot motivacijski govornik, opisuje svoj svet potovanj, koncerte, selitev, poseben del je tudi oda družini ...

Zapis njegovih staršev

Na koncu knjige so spremna besedila. Prispevala sta ga tudi Veronika in Milan Debeljak, ki sta ga odprtih rok in s toplim srcem sprejela v rejništvo – za sina. »Šport ali beseda? Kdo od njiju je večji? Šport si želi zmagovati, beseda služiti. Samo sam lahko športnik stopi na sveto goro Olimp. Tudi beseda je včasih lahko zelo sama. A vedno hrepeni po skupnosti. Druži se z brati. Boža, spodbuja, tolaži, gradi. Zato pripoveduj svojo zgodbo ljudem! Dovolj je posebna, dovolj pričevalna. 'Uspeh, slast življenja, zvestoba, prijateljstvo, volja, družina, domovina, Podbrezje …' so besede, ki jih izrekaš rad in pogosto. Je v njih sidro tvojih globin, ko se voda pregiblje pod tvojimi zaveslaji, ko se pljuski valov srečujejo s ploskom ene roke? Poljubljaj! Knjigi Plosk ene roke želiva blagoslov na njeni poti med ljudi. Darku kličeva: bilo je vredno! Še koplji globoko v svojem srcu, še si zapisuj svojo misel in jo podarjaj. Stopaj veder in zavzet na svoje odre in še raje v krog med ljudi. Glej jim od blizu v oči, tam si razdeljujemo svoja bistva. Pripoveduj nam o smislu in vrednosti življenja. O vsem svojem spoznanju. Iz globin nam podarjaj svojo moč in resnico: 'Rad vas imam, rad vas imam!',« sta zapisala njegova mami in ati, Veronika in Milan Debeljak.

Darko Đurić se zaveda, da je življenje sestavljeno iz teme in svetlobe, in ga takšnega tudi sprejema. »Če hočem uživati življenje, se moram za to potruditi. Če hočem doživeti stvari, si moram nadeti noge in iti v nov dan. Brez nog bi bil omejen. Tega dejstva ne morem spremeniti. Tako pač je.«