Citrarske strune življenja

Že kot otrok je Tomaž rad poslušal Miho Dovžana, pri stari mami v Tunjicah pa so bile doma citre, bordunske, kot jim rečemo bolj akademsko. Tam se je vse začelo. Morda ni vedel, da ga bo ta ljubezen popeljala od Kamnika do Južne Amerike, iz delavnice v Titanu do odra Slovenske filharmonije, a je vedel nekaj: da bi rad igral citre. In je vztrajal. V vlogi pedagoga, solista, spremljevalca in člana Slovenskega citrarskega kvarteta je s citrami prepotoval svet. Tomaž Plahutnik je danes eden najvidnejših slovenskih citrarjev, pedagog z Gerbičevo nagrado za življenjsko delo, aranžer, koncertni spremljevalec in človek, ki s citrami potuje vse od razgibanih pokrajin ljudskih pesmi do bleščečih žarometov orkestralnih dvoran. Doma je v Spodnjih Stranjah, njegov drugi dom pa je učilnica Glasbene šole Kamnik, kjer že več kot 35 let vzgaja nove generacije citrarjev.

Od orodjarja do akademika

Pot do profesionalnega glasbenika pa je bila vse prej kot preprosta. Marljivo se je izučil za orodjarja, vendar glasba v njegovem srcu ni pojenjala. Ob delu je obiskoval ure pri Stanetu Modecu, igral, poslušal in se učil teorije. Železo je upogibal podnevi, strune pa zjutraj, zvečer, ponoči … Z 21 leti je sprejel vabilo Francija Lipičnika in postal eden prvih učiteljev citer na slovenskih glasbenih šolah. Učil je sicer brez formalne izobrazbe, a ne dolgo. Pri 25 letih je namreč zaključil srednjo glasbeno šolo, pri štiridesetih diplomiral iz glasbene pedagogike. V Slovenskem citrarskem kvartetu, kjer igra basovske citre, skrbi za temeljni ton, za hrbtenico, ki tiho vodi melodijo.

S citrami po svetu, a najraje v duetu s pevci

Na odru se Tomaž brezhibno znajde kot solist, a še rajši spremlja pevce. »Takrat se najbolje počutim,« pravi. Nastopal je z opernimi in ljudskimi pevci, med njimi so Marko Kobal, Matjaž Robavs, Simon Eržen, Ljoba Jenče, pa tudi s svojo hčerko Ano. Igral je z orkestri, bil član Kamniških kolednikov, ansambla Slovenija ter, kot rečeno, je še vedno član Slovenskega citrarskega kvarteta. Koncertiral je domala na vseh celinah, razen v Afriki. Izdal je solo zgoščenko, več notnih zbirk priredb, urejal učni načrt za citre, priredil skladbe za kvartet, zlasti pa vzgajal učence. Več kot 150 jih je že pospremil skozi citrarsko abecedo, a naslednika za zdaj še ni vzgojil. Morda zato, ker je njegova pot tako unikatna.

Ko strune pripovedujejo zgodbo

Čeprav so citre danes upravičeno povezane s tradicijo in narodno zavestjo, jih Plahutnik igra z odprtostjo. »Na citre lahko igramo vse: pop, džez, klasiko,« pravi. A sam se vedno znova vrača k ljudski glasbi. K preprostim melodijam, ki jih nosimo v ušesih in srcu.

Ni nujno, da vsak otrok, ki pride v njegov razred, postane profesionalec. Pomembno je, da vzljubi glasbo – in morda nekega tihega večera v roke spet prime citre. Ko Tomaža Plahutnika vprašamo, kako bi povzel svoje življenje, se rahlo nasmehne in odgovori: »Sam sem si od nekdaj želel le igrati citre. Vse drugo je prišlo samo od sebe.« In če je to res, potem so citre tiste, ki so izbrale njega. In prav dobro so izbrale.

Tudi s hčerko Ano

V prihodnjih tednih ga boste lahko v živo slišali na kar treh posebnih dogodkih: 21. avgusta bo nastopil v Velenju na festivalu Prešmentane citre s Slovenskim citrarskim kvartetom, 30. avgusta pripravlja nastop s hčerko Ano ob 50-letnici Društva invalidov Kamnik, 13. septembra pa bo – s kvartetom – zven njegovih citer napolnil Kamnik na Dnevih narodnih noš in oblačilne dediščine.