Cesarji Avstro-Ogrske, 3. del

Josip Tomše je leta 1897 postal član tehnično-vojaškega odbora na Dunaju. Kot piše Daca Perne, ga je leta 1907 minister imenoval za poveljnika šestega divizijskega topniškega polka. Leta 1913, pred izbruhom 1. svetovne vojne, se je upokojil kot generalmajor. Le dve leti pozneje, leta 1915, so ga znova aktivirali, povišali v podmaršala z železnim križcem druge stopnje in pred njim so bila še tri dolga kruta leta spremljanja bojev na soški fronti. Nato je bil povišan v podmaršala, konec vojne pa je dočakal kot predsednik tehnično-vojaškega odbora na Dunaju. Zamenjal je juda dr. Leopolda Austerlitza, ki je bil na tem položaju le nekaj mesecev. (Glej Teti Manca in Zefa ter Podmaršal Tomše)

Dne 28. junija 1914 se je prestolonaslednik in cesarjev nečak Franc Ferdinand kot vrhovni poveljnik avstro-ogrske vojske udeležil vojaških vaj blizu Sarajeva. Tega dne so Srbi zaznamovali 525 let od bitke s Turki na Kosovem polju, v kateri sta padla sultan Murad I. in srbski knez Lazar. Obisk Franca Ferdinanda je v srbskih očeh predstavljal neposredno izzivanje. Kljub svarilom je Franc Ferdinand vztrajal pri vožnji v koloni vozil med množico ljudi. V prvem poskusu atentata je bomba zadela njegovo vozilo, a se je odbila pod sosednji avtomobil in tam eksplodirala. Vožnje niso povsem prekinili, so pa skrajšali njen potek. Franc Ferdinand je želel obiskati ranjene vojake v bolnišnici. In tako je naneslo, da je šofer avto ustavil tri metre od Gavrila Principa, ki se je tam prav tako znašel po naključju, potem ko je že zapustil svoj prvotni položaj. Organizacija Mlada Bosna je tega dne namreč na predvideno prestolonaslednikovo pot namestila več atentatorjev. Princip je izkoristil nenadejano priložnost in z dvema streloma ubil prestolonaslednika in njegovo ženo. Atentator še ni bil polnoleten, zato ga niso obsodili na smrtno kazen, a mladenič je bil šibkega zdravja in je že leta 1918 podlegel slabim razmeram v češkem zaporu. Avtomobil in prestreljena prestolonaslednikova uniforma sta danes razstavljena v Vojnozgodovinskem muzeju (Heeresgeschichtliches Museum) na Dunaju. (Glej Cesarji Avstro-Ogrske, 2. del)

Nemški cesar Viljem II. je Avstro-Ogrski obljubil podporo. Dne 23. julija 1914 so Avstrijci Srbom poslali ultimat s tako ostrimi zahtevami, da jih Srbija praktično ni mogla izpolniti brez odpovedi lastni suverenosti. Kljub temu so Srbi v določenem roku 48 ur sprejeli večino točk ultimata (četudi z odloženimi pogoji). Medtem so jim neomajno podporo zagotovili Rusi. 84-letni cesar Franc Jožef se je čutil prisiljenega 28. julija 1914 Srbiji napovedati vojno in skladno z oblikovanimi zavezništvi se je vanjo vključila tako rekoč vsa Evropa in z njo velik del sveta.

Prestolonaslednikov naziv se je prenesel na nečaka Franca Ferdinanda, poznejšega Karla I., ki je bil sin brata Franca Ferdinanda. Karl je imel zasebne učitelje, a je na željo staršev od 12. leta dalje obiskoval Schottengymnasium na Dunaju, ki so jo vodili benediktinci. Dve leti je študiral pravo v Pragi. Novega prestolonaslednika Karla, ki je bil vnuk cesarjevega brata, je Franc Jožef poklical k sebi, da bi ga naučil vodenja države.

Novembra 1916 je umrl Franc Jožef, nasledil ga je pranečak Karel I. (v ogrskem delu šesti vladar s tem imenom). Bil je zadnji cesar dinastije Habsburžanov. V zadnjem govoru 24. marca 1919 se je poslovil s besedami: »Pred sedemsto leti so moji predniki prišli iz Švice. Danes se vračam po enaki poti tja.«

Kot zaveden Slovenec se je Tomše vrnil na Kranjsko in se naselil v Ljubljani.