Cenzura na Slovenskem

»Valvasorjeva premišljenost, kaj povedati in kako, pride posebej do izraza ravno pri kranjskih plemiških rodbinah in njihovih članih. Zelo dobro je pretehtal, ali bo nekogaršnjo identiteto razkril ali ne. Ne gre pozabiti, da je bila Slava vojvodine Kranjske posvečena kranjskim deželnim stanovom in prvenstveno namenjena domačemu plemstvu, ki se je moralo v njej prepoznati, se z njo identificirati in o sebi, če je bilo le mogoče, ni smelo prebrati nič spotakljivega. Občutljive in zabeljene zgodbe, kot so umori, bratomori, očetomori itd., pripoveduje Valvasor zato skoraj brez izjeme le, če je rodbina medtem izumrla ali zapustila deželo. Takšen je bil ugasli rod nižjih plemičev Plasmanov iz Pustega Gradca v Beli krajini. Slava nazorno opisuje, kako je Franc Plasman leta 1654 spektakularno umoril svojega očima, ozmerjal mater s staro kurbo, nato v Ljubljani pred izvršitvijo smrtne kazni pobegnil iz ječe in zaradi zapravljivosti slednjič umrl v zaporu na Hrvaškem, po Valvasorju veliko bolj zgnil kakor preminil. /…/ Ko polihistor premišljuje, kako so zadnji predstavniki svojih rodbin pogosto umrli nasilne oziroma nesrečne smrti, in postreže s 44 primeri s Kranjskega in od drugod, od grofov Celjskih do povsem marginalnih rodbin, omenja vse mogoče načine smrti, tako tudi razčetverjenje, razsekanje, dvoboj, vzajemni bratomor, izgubo zdrave pameti, slednjič samomor, ki ga moralno obsodi. Da bi tu kaj zavestno zamolčal, je le malo verjetno. /…/ Valvasor je tem laže govoril o zavrženih dejanjih, če je storilčev rod ugasnil in če so od tedaj minila stoletja, previdnejši pa je bil pri dogodkih iz manj oddaljene preteklosti. Tako naj bi zadnji Schnitzenbaum, čigar imena ne razkrije, ampak imenuje le njegovega očeta, ugrabil prelepo Evo Barbaro iz še živečega rodu Gallov z Rožeka in se z njo poročil. O razpletu zgodbe piše na dveh mestih, a različno. Pri Rožeku pravi, da je ugrabitelj dva tedna po poroki prišel pred božje sodišče, ko je padel s konja in si zlomil vrat, pri opisu ižanskega gradu pa zatrjuje, da je nevesta iz jeze in žalosti pojedla več pajkov in tako umrla od pajkovega strupa. Schnitzenbaum, s katerim naj bi ugasnila tudi njegovo ime in rod, naj bi potem umrl od same potrtosti.« (str. 102–104)

Ta knjiga je zbornik devetih razprav o cenzuri na Slovenskem v označenem obdobju. Navedeni odlomek pa je iz razprave zgodovinarja Borisa Golca z naslovom »Kaj nam je Valvasor zamolčal? O avtocenzuri pri kranjskem polihistorju«. Kogar zanimajo še druge oblike cenzure v tistih časih, jih bo našel prav v tej knjigi …