Če greš peš, čuda vidiš

Vido Kregar iz Volčjega Potoka je človek številnih znanj in zgodb. Je strasten jamar, je raziskovalec vodnih izvirov, je poznavalec zgodovine in je romar, v Kamniku vodi romarsko skupino. »Na eni strani imaš občutek, da je njegovo mišljenje zelo preprosto, na drugi strani pa je to človek, ki zelo veliko stvari ve,« ga je na nedavni predstavitvi zadnjega v vrsti njegovih romanj v uvodu opisala Marjeta Humar. Vido Kregar je poleg vsega opisanega (ali pa prav zaradi tega) tudi iskriv sogovornik, ki mu ne zmanjka zanimivih zgodb. Največ se jih je napisalo med pešačenjem, potovanji, kot pravi sam, takrat, »ko se klati po svetu«. Avtomobila ne vozi, zato pa hodi več in dlje kot večina izmed nas.

Od ene do druge točke – čim bolj naravnost

Romanje morda, pravi, ni najbolj primerna beseda za njegov tip potovanja, saj »je romanje organizirana skupina, ki jo vodi duhovnik.« On pa hodi najraje zgolj »v svoji družbi«, tako se res lahko posveti ljudem in krajem, ki jih obišče. Peš premagovati dolge razdalje je začel okoli leta 1970, ko je kot vrtnar delal v Švici. »Takrat se nam je prijateljem porodila ideja, da gremo od ene do druge točke čim bolj naravnost, pa še vseeno ne tako zelo, da bi plavali čez jezera. Smo kar tako 'na gliho' hodili direktno čez hribe,« pripoveduje. Videl je, da se da in da mu je pri tem lepo, zato se ni ustavil. V dobrih petih desetletjih se je nabralo ogromno prehojenih kilometrov.

Če naštejemo le nekaj njegovih zanimivih popotovanj: ob 800. obletnici Vodila svetega Frančiška je peš romal od Kopra do Rima, po Sloveniji je hodil med cerkvami sv. Jakoba (1700 km!), izjemno dolga je bila tudi pot do slovenskih svetih krajev ob Spodnjem Renu. Na tisti poti je v Trierju izvedel mnogo dejstev o Trierski baziliki in kupil knjigo (v zanj najlepši knjižnici na svetu) s kritičnim opisom njene rekonstrukcije in idejami kronprinca Viljema o njeni pomembnosti za vesoljno cerkev. Veliko je razmišljal o Nikejskem koncilu v zvezi z vero in zgodovino. »Pri tem sem spoznal vlogo cesarja Konstantina Velikega, ki je v veliki meri odgovoren za razvoj krščanstva v zdajšnje stanje krščanskih cerkvenih organizacij,« pripoveduje.

Že takrat se je oblikovala ideja o romanju, za katero je bilo letošnje leto ravno pravšnje. Mineva namreč 1700 let od Nicejskega koncila, na katerem so prvič sprejeli enotno definicijo vsebine krščanske vere za vse kristjane. In ob tej obletnici je Vido Kregar vzel pot pod noge in zagrizel v okoli 800 kilometrov dolgo pot, ki ga je vodila od Varaždina do Niša. In to ne »na gliho«, kot nekdaj, pač pa se je odločil, da bo sledil poti rimskih cest.

Kot da prejšnji dan ni hodil

Priprave na tako zahtevno romanje vzamejo vsaj toliko časa kot potovanje samo. Pri benediktincih v Šentpavlu v Labotski dolini je pred leti Vido Kregar fotografiral celoten njihov izvod Tabule Peutingeriane – najboljši ohranjeni zemljevid rimskih cest. Ko ga je natisnil, si sicer z njim ni mogel preveč pomagati, je pa na spletu našel množico bolje skeniranih zbirk slik tega zemljevida, s katerimi si je lahko pomagal. Obiskoval je muzeje, proučeval rimske itinerarije, bral strokovno zgodovinsko literaturo. Osnova za njegovo pot je bil seznam rimskih naselij po Tabuli Peutingeriani od Ogleja do Niceje. »Po svoji navadi sem itinerarje delal med kraji (za njihovo izdelavo sem uporabljal orodji Locus Map in Google Maps). To je med rimskimi postajami, ker pa te danes niso več v funkciji, sem iskal kompromise v zvezi s kraji s prenočišči. Zaradi zdravstvenih zmogljivosti sem razdalje planiral do 30 ali malo več kilometrov,« pravi Kregar, ki se drži pravila, da hodi s takšnim tempom, da je drugo jutro tako spočit, kot da prejšnji dan ni hodil.

Na vsako pot se zares dobro pripravi. S seboj denimo vzame tudi telefonske številke lokalnih taksistov. A kljub temu ne gre vedno vse po načrtih. Ko ga vprašamo, kako potekajo njegovi dnevi na poti, hudomušno odgovori: »Teoretično vem, kje bom spal, praktično pa vidim.« Tudi na tej poti ga je čakalo marsikatero presenečenje. Ponekod, kjer je bilo včasih veliko mesto, danes ni več nič, kolesarske poti so se vile drugje, kot so bile vrisane, in Locus Map ga je skušal voditi po še enkrat daljši poti od idealne. To in še marsikatero drugo presenečenje je Vido Kregar ob številnih fotoutrinkih opisal na predstavitvi romanja, ki mu bo ostalo v lepem spominu. Kljub nekaterim nepredvidljivim situacijam tudi tokrat ni doživel nobene negativne izkušnje in prav vsak večer je našel streho nad glavo. »Če se priklatiš, si vedno in povsod lepo sprejet,« je še povedal.