Božična peciva skozi čas

V Tomaževi kajži na Zgornji Beli je tokrat gostovala etnologinja Mojca Šifrer Bulovec iz Loškega muzeja Škofja Loka, ki je obiskovalcem predstavila bogato dediščino božičnih peciv na Slovenskem, predvsem na Gorenjskem in tudi Škofjeloškem.

Uvodoma je pojasnila, da na Slovenskem praznujemo tri božiče: božič, novo leto in praznik Gospodovega razglašenja oziroma Svetih treh kraljev. Vse tri praznike povezujejo skupne šege in navade, ob božiču sta se razvili posebni pecivi: poprtnjak oziroma poprtnik in potica ali povitica.

Posebno pozornost je tokrat namenila potici oziroma po starejšem poimenovanju povitici, katere ime izhaja iz glagola poviti in pomeni zavito, povito pecivo. Predstavila je njen zgodovinski razvoj, različne nadeve in načine priprave ter zapise o njej že pri Primožu Trubarju in Janezu Vajkardu Valvasorju.

Povitica, potica, kolač

Poudarila je tudi razliko med božično in velikonočno potico oziroma kolačem, o katerem je pisal tudi Valvazor. Pri kolaču nas je navdušila z omembo, da so ga pripravljali v različnih velikostih, ponekod težke dvajset ali trideset funtov in tudi težje. »Nasprotno pa tudi mnogo manjše – en funt je namreč 0,45 kilograma, kar pomeni, da je kolač, ki ima 30 funtov, tehtal 13,5 kilograma.« Prisotni se kar nismo mogli načuditi, kako velik je bil ta kolač.

V knjigi Ta dobra stara kuha Pavleta Hafnerja, vnuka Ane Kalan, ki v svoji knjigi opisuje babičino kuhinjo, jo je pritegnil opis starega, posebnega načina zavijanja potice. Omenila je tudi knjigo o poticah dr. Janeza Bogataja. Med drugim se je dotaknila tudi razvoja pekačev za potico ter pojasnila: »V 17. in 18. stoletju so imeli samo t. i. kolačnike, brez notranjega tulca. Potičnica naj bi se razvila šele v 19. stoletju.« In nam tudi s pomočjo slikovnega materiala poskušala približati oblike in načine peke potice v preteklosti.

V 18. stoletju se je za obe različici začelo uporabljati ime potica, pojem slovenska potica pa se je uveljavil v drugi polovici 19. stoletja.

Predstavila je tudi raznolikost sladkih in slanih potic ter značilne nadeve v mestnem in podeželskem okolju, kjer so bile pogoste sadne potice z nadevom iz zdrobljenega suhega sadja (jabolčni krhlji, sladke hruške, češplje). Suho sadje so sušili na peči ali v njej ter ga v možnarjih ali mlinskih stopah zdrobili v moko. Sladili so z medom.

Zanimiva je bila tudi pripoved o navadah ob sv. Štefanu. Vsaj na Škofjeloškem je bilo tako, je dejala. »Ko so hlapci in dekle, pri obrtnikih vajenci in pomočniki, odhajali domov jim je gospodar oziroma gospodinja dala manjši ali večji kos potičke. V Jazbinah, na loškem koncu, pa je bila še pred prvo svetovno vojno navada, da če je poleg potičke dobil še 'škrnicelj' z ješprenjem, je to pomenilo, da bo lahko pri njih delal še naslednje leto; če je dobil proso, pa je pomenilo, naj si začne iskati novo službo.«

Praznični kruh

Beseda je nanesla tudi na poprtnjak, praznični, obredni kruh, ki izhaja še iz obdobja pred krščanstvom. Z njim je povezana močna simbolika: zaščitna, zdravilna, povezana tudi z rodnostjo. Ob božiču je bil ta kruh postavljen na mizo in je ostal tam do praznika Svetih treh kraljev, ko so ga razrezali in razdelili. Vsak v hiši je dobil košček, dali so ga tudi domačim živalim in živini. V Poljanski dolini so na primer verjeli, da kokoši, ki so na praznik Svetih treh kraljev dobile poprtnjak, lisica ne more odnesti. Ime je dobil po tem, ker je bil na mizi pokrit s prtom.

V loških hribih ga še pečejo. »Bodisi iz bele moke, nekatere gospodinje pa so, kadar so zamesile več testa kot samo za potico, iz preostalega spekle boljši kruh – poprtnjak. V knjigi Avstro-ogrska monarhija v besedi in sliki iz leta 1891 za Kranjsko preberemo o treh božičnih kruhih. Eden je bil ajdov, drugi ržen in tretji iz bele moke – a samo temu se reče poprtnjak. Na Loškem imajo ohranjeni obe različici: enega ali tri hlebce,« smo izvedeli.

Etnologinja je predstavila še škofjeloške posebnosti, povezane z medenim pecivom, kot so loški, dražgoški in mali kruh ter krajček, ki pa je imel zanimivo vlogo v prazničnem oziroma novoletnem in tudi ljubezenskem obdarovanju.

Pletenica

Pogovorni del je prijetno dopolnila preddvorska kuharica Slavka Dolinšek s praktičnim prikazom priprave pletenice. Mehka mlečna pletenica, pripravljena iz kvašenega testa, z rumeno in nežno, okusno sredico je lep primer prazničnosti, topline in skupnosti – prav takšnega vzdušja, kot je vladalo v Tomaževi kajži tisti večer. Obiskovalci so jo okušali z največjim veseljem, se pogreli ob topli kmečki peči s kuhanim vinom ter zaključili večer v sproščenem klepetu.