Bog ne gre v pokoj

Pavle Juhant izhaja iz Most pri Komendi, a tunjiška cerkev je bila njegov dom – če lahko tako rečemo – kar dobrih 17 let. Spominja se, da so bili že v času njegovega odraščanja trenutki, ko se je s Tunjicami in tunjiško cerkvijo čutil povezanega na poseben način. In čeprav je minilo že dobrih 17 let, kar ni več župnik v Tunjicah, si je za slovesno mašo ob prehojeni štiridesetletni poti v duhovniškem poklicu izbral prav tunjiško župnijsko cerkev, božjepotno cerkev sv. Ane, ki stoji na Vinskem vrhu nad Tunjicami.

Po maši je sledil enourni klavirski koncert Jureta Goručana. Ta je za svoj nastop izbral Bachove Goldbergove variacije ter Schubertovo Wandererjevo fantazijo. Gre za zelo specifičen program. Skladbe za tokratni nastop so bile izbrane premišljeno, nam je zaupal v nadaljevanju ter tudi pojasnil, zakaj. Temo variacij je Bach posvetil svoji soprogi Ani, tunjiška cerkev pa je tudi cerkev sv. Ane, sodi pa menda med najlepše baročne cerkve v Sloveniji, je povedal. Ravno tako so Goldbergove variacije najpomembnejše in najlepše baročno delo za klaviaturo nasploh. Pri Wandererjevi fantaziji pa že samo ime Wanderer v slovenščini pomeni popotnik, cerkev sv. Ane v Tunjicah je pa tudi romarska destinacija. Skladba nosi metaforično sporočilo o potovanju oziroma iskanju, popotovanju skozi življenje, kar se lahko naveže tudi na Juhantovih štirideset let službovanja, na vse, kar je v okviru dela in tudi v življenju nasploh doživel in preživel – in zato sta se skladbi Goručanu zdeli primerni za tokratni koncert.

Pavla Juhanta poznajo tako rekoč vsi Slovenci, če ne osebno, so pa vsaj že slišali zanj. Kaj pa si on misli o sebi? Odgovarja, da o sebi nikoli ne razmišlja, če pa bi že moral, potem bi rekel, da je nenehni iskalec Boga, ki pa je njega našel prej – in tako se je odločil, da bo duhovnik.

Kam vas je pot vodila iz Tunjic?

Najprej v Žirovnico, potem v Ljubno, na Vir, nekaj časa sem bil na Jezerskem … Sedaj sem v pokoju in sem na Brezjah. Sicer pa: Bog ne gre v »penzijo« …

Znani ste kot duhovnik, ki je brez dlake na jeziku. Kako pa vi sebe vidite v tej vlogi? Ste res?

Hm … Imam lastno zgodbo in ne dovolim, da mi jo kdo vzame. Ko sem bil star pet let, sem mamo spraševal, kdaj bo konec sveta. Nenehno sem zastavljal to vprašanje. »To bomo pa dočakali, a ne?« Pa mi je mama večkrat rekla: »Kakšna nora vprašanja postavljaš.« Ko danes gledam nazaj, se mi to zdi zelo zanimivo. Ko smo se peljali mimo Ljubnega na Brezje, pa sem glasno rekel, da bom tukaj župnik – nekoč, ko bom velik. Mama me je seveda pogledala in rekla, kakšne neumnosti govorim. No, na koncu je bilo to res. Juretovi mami sem nekoč rekel, da ji bo Bog dal sina s posebnimi talenti, tako da bo vedela, da res obstaja. Spominjam se dogodka, ko je bil star osem mesecev in je bila v Ljubljani megla, pa so se z družino odločili, da obiščejo Tunjice. Otrok pa se je na vse pretege drl in jokal v vozičku. Kar ni nehal. Pa sem ga zapeljal pod zvonik, vklopil zvonove in v treh minutah je zaspal. Ko se je zbudil, je pa govoril: »Bim bam, bim bam …« (smeh) Leta 1992 sem prišel v Tunjice in kasneje so mi povedali, da sem v prvi pridigi govoril o tem, naj se pripravijo na svetovno vojno …

Resno?

Resno. Naj se pripravijo nanjo, čeprav ne bo konec sveta. Vera bo preživela.

Včasih uporabijo izraz, da so vas kazensko premeščali.

O ne, to pa ne, to je bilo vse nagradno. (smeh) Velikokrat sem slišal, kako sem moral dobiti tako lepo faro – tunjiško mislim. Ko pa sem prišel tja, je bila v izjemno klavrnem stanju, cerkev je bila nujno potrebna obnove. Po nekem čudežu so se našli ljudje, ki so mi pomagali.

Radi pa tudi rečejo, da ste ljudski.

Mislim, da je duhovništvo vezano na to, ker imajo vsi ljudje to že v sebi. Če ne bi bilo tega zanimanja, če ne bi bilo hrepenenja po Bogu, po neskončnem ... To ni službena zadeva, ampak je bivanjska, vsesplošna. To je nekaj, kar je civilizacija v teh dneh zanemarila. Tehnološko in mentalno so nas potisnili v svet, ki je obvladljiv in popolnoma uokvirjen. Človek pa noče biti v tem sistemu. Edina zavest je še presežnost, ki pa je vezana na obljube Jeruzalema.

Ste kdaj pomislili, da bi izstopili iz duhovniških vrst?

To ravno ne, sem pa razmišljal, s kom bi šel v ring …

Dobesedno?

Kot pri boksu. (smeh) Nekoč mi je namreč brat rekel, da je življenje kot ring. Vendar ne v pomenu, da se tepeš, temveč da ugotoviš, kako vse sloni na mentalni moči. Vsaka vojna se namreč začne najprej v mislih, na terenu pa je le odraz tega. To sem pomislil, ko sem bil v Ameriki, Rusiji in drugod, kjer sem dobil občutek, da so se vsi že takrat pripravljali na vojno.

Kako odgovarjate mladim, ki pravijo, da vera nima več pomena?

Vera je vezana na umevanje ljubezni, ta je pa vezana tudi na žrtev. To je sedaj zbledelo. Zakramenti dobivajo moč iz vsebine, ne iz forme. Mislim, da se bomo morali vrniti veliko korakov nazaj. Danes gremo namreč precej v skrajnosti. Mladi iščejo, so iskalci Boga. Vsak bi bil rad ljubljen, večina jih ima visoke cilje, ki so jih pa tudi starejše generacije malce zanemarile. Človek je namreč hodeča smrt s srcem, ki išče vrednote. Ampak hkrati so mu te družbeni okvirji oddaljili. Včasih je družba kot celota podpirala mlade v njihovem iskanju vrednot, danes pa se za vrednoto postavlja nekaj, kar človeka na dolgi rok ne osreči niti mu ne odkrije resnice.

Neko zadovoljstvo na kratek rok torej?

Niti ne, ker ni občutka za pravičnost.

Od kot pa vi črpate moč in mir?

Iz molitve. Sprehodov. Na­­rave.

Se je v štiridesetih letih vašega službovanja zgodilo kaj takega, za kar ste ljudem še posebno hvaležni?

Seveda. Hvaležen sem za marsikaj. Nazadnje tudi za to, da so ponovno prišli, ko sem imel mašo ob štiridesetletnici v Tunjicah.