Bila sem polna same sebe

Po spletu okoliščin se je na Facebooku našla skupina žensk, ki je imela za seboj eno ali več bolečih izkušenj. Začele so se srečevati, drugič tudi pri meni. V zameno za prijetno druženje so mi nekatere dovolile, da objavim njihove zgodbe.

Lejla, ki je skupino organizirala in spravila skupaj, pripoveduje: »Moje življenje je bilo že od nekdaj polno vzponov in padcev, saj sem, precej ohola in domišljava, kar naprej, in to brez pameti, rinila iz ene težave v drugo.

Potem pa sem na Facebooku zasledila Katjo, ki je bila kar uspešna z organizacijo druženj samskih. Takrat sem dobila idejo, da bi se povezala z ženskami, ki so se znašle v podobnih nepotrebnih zagatah, kot so bile moje. Zelo hitro se nas je sedem spoprijateljilo. Še danes si precej pomagamo. Žal sta se nam naknadno priključili še dve, ki sta nas želeli izkoristiti. Zaradi njiju nismo več sprejemale novih članic. O ženski dvoličnosti in zlobi ter pritlehnosti bi lahko danes napisala knjigo! Izkušnje, ki sem jih pridobila, so bile boleče, med drugim sem se naučila, da tudi ženskim solzam ne gre zmeraj verjeti. Zdaj vam bom zaupala še svojo zgodbo in upam, da me ne boste zaradi nje obsojali.

Če bi mi kdo pred petnajstimi leti rekel, da bom danes sedela za kuhinjsko mizo z dvema otrokoma, ki se prepirata za iPad, in z nosečnostnim testom v žepu, ki je pokazal dve črtici, bi se samo nasmejala. Takrat sem bila še obetavna športnica, ki je na tekmovanjih v atletiki pobirala medalje, hkrati pa sem bila med najboljšimi pri fiziki, matematiki in angleščini. Zdelo se mi je, da je nad mano le modro nebo. Mama (oče je naju zapustil in šel k drugi) je govorila, da bom nekoč dosegla nekaj velikega, in jaz sem ji verjela. Potrditev za svoje besede je iskala tudi pri vedeževalcih, ki so ji radi ustregli, saj ni skoparila z denarjem.

Po eni strani sem bila precej ambiciozna, po drugi tudi malo lena. Pri osemnajstih me je slava že precej uspavala. Če sem morala vstati ob šestih zjutraj za tek, sem rajši še malo pospala. Sama pred seboj sem se opravičevala, da sem tako in tako nepremagljiva oziroma dovolj dobra, da bom manko treninga hitro nadomestila.

Do prvih težav je prišlo, ko sem se komaj uvrstila v reprezentanco, ki je šla na neko večje tekmovanje v tujino. Bila sem na smrt užaljena, ko mi je trener očital, da so moji rezultati med najslabšimi. Kako si upa, sem si govorila. Z njegove strani so padale vedno bolj brezkompromisne zahteve: pogostejši treningi, strožji režim prehranjevanja, dodatne ure učenja, saj sem morala popraviti kar nekaj slabih ocen. Namesto da bi garala in ponovno zlezla na zeleno vejo, sem začela bežati.

Padla sem tudi v 'pokvarjeno družbo', kot se je izrazila mama. Ni minil dan, da me ne bi na kolenih prosila, naj pridem k pameti. Niti slišati je nisem hotela! Bila sem prepričana, da sem še zmeraj zvezda, za moje neuspehe so bili krivi vsi drugi, le jaz ne. Z družbo smo se srečevali v lokalu nasproti avtobusne postaje. Punce in fantje so živeli za konce tedna, ko ni bilo pouka in se jim je lahko odpeljalo 'do daske'. Žuri, glasba, pijača, trava, tudi seksa ni manjkalo. Vse, kar se je dogajalo, je dišalo po svobodi, ki sem jo med napornimi treningi in visokimi pričakovanji v šoli zelo pogrešala. Nič več mi niso viseli za vratom zahtevni urniki, nič več tisti prekleti 'moraš to, moraš ono'. Občutek, da sem končno živa, je bil božanski! Mama je jokala, trener se je obrnil stran, če me je srečal na šolskih hodnikih.

Potem je prišel konec šolskega leta, v spričevalu sem imela nezadostno iz fizike. Ni me ganilo. Zvezek in knjigo sem vzela s seboj – za vsak primer – saj smo se štirje stlačili v star kombi in se odpravili na potovanje od Berlina do Amsterdama, od Barcelone do Rima. Spali smo v kombiju, jedli hrano, ki smo jo 'nafehtali', včasih tudi ukradli, plesali na Platja de la Barceloneta. Bilo je noro, svobodno, brez skrbi in brez pričakovanj. Fantje so me občudovali, deležna sem bila številnih komplimentov, redki so bili večeri, ko sem sama zlezla v spalno vrečo. Bila sem mlada, lepa, brez obveznosti. Mama je bila daleč, 'popravci' šele konec avgusta.

Ko smo se vrnili, so šli drugi v Grčijo, jaz pa sem ostala doma, ker sem bila noseča. Kdo točno je oče mojega prvega otroka, še danes ne vem. Lahko bi bil kateri koli od številnih fantov tistega poletja. Po pravici povem, da mi niti ni bilo mar. Bila sem brezbrižna, tolažila sem se, da bo že kako. Mama mi je po prvem šoku pomagala, čeprav je bila zaradi mene še dodatno razočarana. V dobro mi je štela le to, da se nisem odločila za splav. Prisilila pa me je, da sem šla na popravni izpit, čeprav v zvezek nisem niti pokukala. A sem ga naredila, in to celo s štirico, kar se mi je zdelo neverjetno.

Septembra sem šla normalno v četrti letnik, vsakemu, ki me je hotel poslušati, pa sem se pohvalila, da sem noseča. Zanimivo se mi je zdelo, koliko moških (ne fantov) je v seksualnem smislu privlačila moja nosečniška postava. Nekatere njihove ponudbe so bile naravnost ogabne.

Konec marca sem rodila sina in ga poimenovala Luka. Nekako sem pričakovala, da bo zanj skrbela mama, a se je uprla. Vskočila je le toliko, da sem se udeleževala priprav na maturo. Takrat mi je prvič postalo jasno, da moje življenje ne bo več isto, da sem se hudo 'zafrknila'.

Pri maturi je šlo za las, a sem bila zadovoljna. Vsaj to! Mama je vztrajala, da se zaposlim pri 'najboljšem sosedu'. Zdelo se mi je krivično, saj sem še dojila, a se je ni dalo pregovoriti. V jezi sem ji vrgla v obraz, da če rodim še kakšnega otroka, da ga takoj dam v posvojitev.«