Bil je stric Tone z rjavim klobukom

Na Jesenicah letos zaznamujejo 120. obletnico rojstva pesnika, pisatelja in dramatika Toneta Čufarja (1905–1942), po katerem nosijo ime jeseniško gledališče, trg in šola. Ob tem pa je otroški spomin na »strica Toneta«, kot ga je klicala, ohranila danes 88-letna dr. Breda Oblak, častna občanka Jesenic in zaslužna profesorica ljubljanske univerze, prva doktorica znanosti s področja glasbene pedagogike v tedanji Jugoslaviji.

»Spoznala sem ga v zgodnjem otroštvu, to je pred drugo svetovno vojno, med letoma 1939 in 1941. Narava me je obdarila z zgodnjim spominom, ki mi je pomagal ohraniti podobo 'strica Toneta' – tako sem ga klicala,« pripoveduje sogovornica.

Tone Čufar je prihajal v Bošteletovo hišo na Javorniku, kjer je v prvi etaži stanovala njena teta Milena, poročena z Lojzem Bizjakom (ki je bil po svoji sestri Danici svak prekmurskega pisatelja Miška Kranjca).

»Ob obiskih Milene je potrkal tudi na vrata moje družine in me prišel pogledat. Vselej me je dvignil visoko v zrak, še posebno pa me je zanimal njegov nenavadni rjavi klobuk s povešenimi krajci, Zame so bili to zelo veseli in igrivi trenutki, zato sem ga komaj čakala in teto Mileno spraševala o njem,« se spominja. Tone Čufar je bil po postavi visok, imeniten človek, ki je zelo rad imel ljudi, čeprav se je po vrnitvi iz zapora moral skrivati. Leta 1936 so ga namreč zaradi naprednega delovanja v delavskem gibanju aretirali in v Ljubljani zaprli. Iz ljubljanskih zaporov so ga preselili v Beograd, kjer je bil zaprt v zloglasni beograjski Glavnjači. Po prestani kazni naj bi se vrnil domov na Jesenice, vendar je bil označen kot nezaželena oseba, izogibati se je moral žandarjem in policiji. Zato se je preselil v Maribor, kjer mu je pomagal najti zaposlitev Miško Kranjec v uredništvu Totega lista, pripoveduje sogovornica.

Med vojno je zaradi nemške okupacije Tone Čufar Maribor zapustil in se preselil v Ljubljano, ki je bila pod italijansko oblastjo. Zaradi previdnosti si je nadel ilegalno ime Karol Štrukelj. Stopil je v stik s člani OF in tako spoznal skladatelja prof. Karla Pahorja.

»Čufar je stanoval na Cankarjevem nabrežju, nedaleč stran pa je na Akademiji za glasbo na Gosposki cesti poučeval kompozicijo Pahor. Njunih srečanj se je spominjal tudi po vojni. Tako je svojemu študentu Janezu Bitencu opisal obisk Čufarja – delavskega pisatelja v njegovi učilnici na akademiji, pri čemer je poudaril njegovo zavzetost za partizansko pesem, njene ustvarjalce – skladatelje in pisce besedil. Opisal je tudi njegov videz in poudaril značilen rjavi klobuk s povešenimi krajci. V tem času sem bila že študentka na Akademiji za glasbo in spoznala tako Janeza Bitenca kot prof. Pahorja. Profesor me je nekega dne ustavil in dejal, da je pozoren na moj priimek Bidovec, misleč, da sem tržaška Slovenka in morda sorodnica bazoviškega talca Ferdinanda Bidovca. Potrdila sem sorodstvene vezi, bil je očetov bratranec, obenem pa sem mu pojasnila, da je Ferdinandov oče Ivan po rodu iz Žirovnice in da se je rodil – tako kot moj ded – v hiši slavnega strica, Prešernovega prijatelja Matije Čopa. Prof. Pahor je poizvedoval dalje in povedala sem mu, da sem doma z bližnjih Jesenic oziroma Javornika. Tega se je razveselil ob spominu na Toneta Čufarja. Od tedaj dalje sva s profesorjem pogosto obujala spomine na oba talca, Ferdinanda Bidovca in Toneta Čufarja,« pripoveduje dr. Breda Oblak.

Tone Čufar je bil v Ljubljani izdan in poslan v taborišče Gonars. »V tem okolju ga opisuje Juš Kozak v svojem delu Lesena žlica. Opozori, da je bil zaradi svoje politične pripadnosti, ilegalnega imena in dokumentov zelo previden. Pogosto je razmišljal o pobegu, tudi tedaj, ko so ga poslali iz Gonarsa nazaj v Ljubljano. Kot da je slutil tragedijo, usoden zanj je bil Šentvid. Italijanski spremljevalci so 11. avgusta 1942 na prostoru pred obmejno barako hoteli Čufarja predati nemškemu gestapu, da bi ga s skupino še drugih jetnikov odpeljali v zloglasni begunjski zapor. Postanek je Tone izkoristil za pobeg, toda uspelo mu je preteči le 80 metrov. Iz bližnje nemške postojanke ga je zagledal stražar in ga ustrelil. Približal se mu je še uniformirani uslužbenec ter ga ustrelil s pištolo. Ležal je v šentviški mrtvašnici, njegov pokop in grob sta bila neznana.«

Na mestu, kjer je bil ustreljen, je bila po vojni postavljena spominska plošča. Ko je bil travnik pozidan, so ploščo prestavili na steno novega stanovanjskega bloka, razlaga sogovornica, ki je bila z osebnostjo Toneta Čufarja povezana tudi v okviru svojega vzgojno-izobraževalnega dela. Tako je poučevala klavir in solveggio na Glasbeni šoli Jesenice, na gimnaziji in v osnovni šoli, tudi na OŠ Toneta Čufarja tako na Jesenicah kot kasneje v Ljubljani.

Ob obletnicah Čufarjevega rojstva je pogosto obiskala njegovo spominsko ploščo v Šentvidu. »Na poteh do Šentvida in prostora Tonetove smrti sem vedno znova razmišljala o težkem ter tragičnem življenju Čufarjeve družine,« pravi sogovornica, ki se še vedno rada vrača v jeseniško okolje, v to »najdaljše mesto«, in se zaustavi v krajih, kjer oživijo spomini. »V veliko zadovoljstvo so mi obeležja, ki oživljajo spomine na Toneta Čufarja, še posebno gledališče, v katerega dvorani s koncerti bogati kulturo tudi glasbena šola. Čudim se bogastvu kulture na Jesenicah in mislim, da bi bil Tone Čufar ponosen ...« še dodaja ugledna profesorica in častna občanka.