Bil bi kuhar, a je doštudiral kemijo

Igor Horjak je otroštvo preživel v Kranju, danes pa živi v sosednji Avstriji. Na otroštvo ima zelo lepe spomine. »Kot takratni otroci in kasneje mladeniči smo živeli popolnoma brez skrbi. Naša glavna naloga so bili šola, šport in zabava. Živeli smo dokaj skromno.«

Čeprav je danes doma v Avstriji, njegove korenine ostajajo trdno zasidrane v slovenskem prostoru in jeziku. Po upokojitvi se je preselil v idilično gorsko vasico Sele-Šajda (Zell-Schaida), ki leži na skoraj tisoč metrih nadmorske višine in velja za zaščiteno gorsko vas. Tam večina prebivalcev govori slovensko, kar mu je sploh v posebno veselje. Nemščine se namreč ni nikoli posebej učil, tega, da se v javnih ustanovah v Celovcu seveda govori nemško, pa se je že navadil in kar gre, pravi. »Da si Slovenec, se začneš resnično zavedati šele, ko ne živiš več v Sloveniji,« je iskren.

Vse življenje je bil Horjak tesno povezan s svetom tekstila. Njegova ljubezen do tega področja se je začela že zgodaj, takoj po končani srednji šoli. Tudi mladost je preživel v Kranju, mestu, ki je bilo nekoč središče močne tekstilne industrije v nekdanji Jugoslaviji.

»Takoj po srednji šoli sem se zaposlil v tekstilni industriji, takrat sem imel največjo povezavo s tekstilom in kemijo, ki sem jo tudi doštudiral. Po služenju vojaškega roka leta 1974 sem šel v zunanjo trgovino, kjer sem tekstil samo prodajal – in tako je ostalo vse do leta 2001. Moja velika želja je bila, da bi postal kuhar, vendar mi oče kot eden vodilnih tekstilnih delavcev v takratni Jugoslaviji tega ni dovolil. Tekstil je bil pri nas doma. Tako sem pristal na tekstilni šoli. No, vsaj kemijo sem lahko študiral,« pripoveduje.

Leta 2001 je zapustil tekstilno panogo in se kot trgovski potnik zaposlil v tovarni industrijskih verig Kettenwulf v Borovljah, kjer je bil odgovoren za območje nekdanje Jugoslavije. Pri delu je vztrajal dolgo – upokojil se je šele pri 71 letih, leta 2020. »Prodaja verig za industrijo mi je zelo odgovarjala. Prepotoval sem celo nekdanjo Jugoslavijo in v tem sem užival. Še danes bi to delal, če ne bi bila leta tam, kjer so.«

Ostaja čustvena vez

Čeprav ga tekstil ne spremlja več poklicno, ostaja z njim čustveno povezan. Propad tekstilne industrije v Evropi ga je prizadel. »Če skoraj več kot pol svojega življenja živiš z neko panogo, ti ni vseeno, ko vidiš, kako propada. Za vse to je kriv kapital in pohlep po zaslužku,« pove brez ovinkarjenja.

Z veliko mero realizma opaža, da se je tekstilna proizvodnja zaradi cene delovne sile in okoljskih zahtev preselila v Azijo. »Danes dobiš v Vietnamu normalno, lepo vetrovko za osem evrov – to je v Evropi nemogoče. Drugi razlog je ekologija. Tekstilno-kemijska industrija je bila povsod eden največjih onesnaževalcev voda. Zato so se odločili, da taka industrija ne sodi v Evropo.« Obenem pa sledi pozitivnim premikom. V Avstriji namreč opaža, da se pojavljajo manjše zasebne konfekcijske delavnice, ki so zelo uspešne. »Ljudje ne marajo več oblačil z oznako Made in Vietnam ali Bangladeš,« pojasni.

Za konec pa ima tudi nekaj besed za mlajše generacije.

»Ko tako gledam mlade, mi je žal, da nimajo take mladosti, kot smo jo imeli mi. Predvsem – po mojem mnenju – manjka strokovnih šol in zanimanja zanje. Vsi bi šli na gimnazije, pa potem videli, kaj bi. Mladim želim predvsem vse dobro,« sklene z mislijo, ki nosi težo življenjskih izkušenj.