Berimo tiskane časopise

Za začetek tega pisanja se za ogrevanje spomnimo ene od zgodb z začetka zlate dobe slovenskega časnikarstva. To je časnikarska izkušnja pisatelja Josipa Jurčiča, podobna je tudi Tavčarjeva. »Josip Jurčič (1844–1881) spada med velikane slovenske literature, je avtor prvega romana Deseti brat in prve tragedije Tugomer ter številnih povesti in romanov. Njegovo literarno delo je standardni del šolskega kurikuluma. Dominantni narativ o njegovem delu in življenju izpostavlja, da je bil od leta 1871 pa do smrti desetletje pozneje urednik časnika Slovenski narod, ki je v vse segmente družbe razširil narodnjaško idejo in afirmacijo slovenstva, vendar pa mu je žal to delo jemalo moči za pisateljsko ustvarjanje. Njegov žurnalizem je še vedno deležen drugotne pozornosti. Pričujoča knjiga si je za izziv vzela fenomen Slovenskega naroda, ki je začel izhajati leta 1868 v treh izdajah na teden in je imel tristo naročnikov, Jurčič pa ga je leta 1873 preoblikoval v prvi slovenski dnevnik, ki je imel za časa njegovega življenja okoli tisoč naročnikov. Povečati naklado za trikrat v enem desetletju je danes v časopisju poslovni čudež. A še toliko bolj na Slovenskem v sedemdesetih letih 19. stoletja, kjer so z naklado do tisoč izvodov kraljevale Bleiweisove Kmetijske in rokodelske novice, ki pa so z nasveti za kmetovalce, živinorejce in obrtnike imele zagotovljeno naklado. Jurčič ni prodajal nasvetov, zato je moral ustvariti drugačen model časopisa, ki bo vnel bralce z vsebino, zgodbami in stilom. Njegov uspeh je epohalen, bil je prvi slovenski list, ki je izhajal večkrat na teden in preživel, še več – postal je osrednji dnevnik v slovenskih deželah. /…/ Jurčičev projekt je bil dobra žurnalistika, ki je zahtevala lik pisatelja, ki piše krajše članke, obenem pa je bila tudi novinarstvo, ki vsakodnevno bralcem prinaša vesti. Urednik je iz nič zgradil dopisniško mrežo, ustvarjal nove novinarske žanre, predvsem pa je uspel iz banalnih vsebin, tudi iz poročil o umrlih, napraviti zgodbe. Če je v svetovni literaturi velikan med pripovedniki Gabriel Marquez s svojim magičnim realizmom, je Jurčič v slovenskem novinarstvu ustvaril magični žurnalizem. A kako ga predstaviti sodobnim bralcem? Že branje teden dni starih časopisov je duhamorno početje, kaj šele brskanje po poldrugo stoletje starih dnevnikih. Tam se nahajajo drugačne rubrike, postavitve, hierarhije dogodkov, predvsem pa je sodobni bralec oropan historičnega konteksta vsakdana, iz katerega šele razume časopisne niti.« To je odlomek iz knjige Neznani Jurčič – magični žurnalist (Ljubljana 2024, str. 7–9), predstavili smo jo tudi v našem časopisu. Napisal jo je Bernard Nežmah, odličen poznavalec zgodovine slovenskega časnikarstva. Naloga, ki jo je s to knjigo opravil njen avtor, je po eni strani donkihotska, po drugi pa hvalevredna. Piše o času, ko se je časopisna doba šele prav začenjala. Zdaj, ko je očitno v zatonu, pa lahko ta podvig Bernarda Nežmaha samo pozdravimo!

Podpisani nisem »magični žurnalist«, imam pa s fenomenom tiskanega časopisja nekaj osebnih izkušenj. Že kot otrok sem se zaljubil v tiskane časopise. Ata je bil naročnik Slovenskega poročevalca in sem komaj čakal, da pride domov in mi prebere slikanico Medvedek Neewa, ki jo je v ta časnik risal Miki Muster. Še zdaj se spominjam vonja v žirovski trafiki, v kateri sem kot osnovnošolec kupoval Zvitorepca in časopis TT (Tedenska tribuna Dela), v njej je dišalo po vznemirljivi mešanici vonjev tobaka in potiskanega papirja. Manj prijazno med mojimi časopisnimi spoznanji pa je, da zaznavam, kako naklada tiskanih medijev v zadnjih letih nenehno upada. V letih okrog 2000 sem celo desetletje redno dopisoval v Sobotno prilogo Dela. Takrat je naklada sobotne izdaje Dela prav zaradi te priloge znašala okrog 110.000 izvodov (!) in več, naklada izdaj med tednom pa je bila med 80 in 90 tisoč. Konec leta 2025 je naklada med tednom že manj kot 15 tisoč, sobotna pa okrog 25 tisoč. Sedanja naklada je torej samo še kaka četrtina nekdanje. Neverjetno! Gorenjski glas se v tem oziru še dobro drži, sedanja naklada je več kot polovica nekdanje. Žirovski občasnik, ki smo ga začeli izdajati leta 1980 in ga urejam že 45 let, smo v prvih letih tiskali v 500 izvodih, zdaj jih samo še 300, a bo tudi teh kmalu preveč.

Vprašanje, kako ohraniti in ponovno znatno dvigniti naklado tiskanih medijev, je vprašanje za milijon evrov. A jih ne bo treba izplačati, ker odgovora na to vprašanje nihče ne pozna. Mladi še berejo, a vse bolj na ekranih in vse manj na papirju. Če torej na tem mestu zapišem vabilo k bolj rednemu branju in tudi naročanju in kupovanju tiskanih medijev, ta poziv tistih, ki jih ne berejo, tako in tako ne bo dosegel. Moral bi ga torej izreči na spletu in družabnih omrežjih. Nedavno sem obiskal letošnji Slovenski knjižni sejem v Ljubljani. Človek kar ne more verjeti, koliko knjig prihaja vsako leto na slovenski knjižni trg. Prodaja najbrž ne dosega ponudbe, a obseg slednje je impresiven. Knjige so torej manj ogrožene kot časopisi. Ti bodo zagotovo preživeli v svojih spletnih izdajah. Tu pa nam gre za to, da se tudi bralci potrudimo za njihovo preživetje v tiskanih izdajah. Berimo torej še naprej tiskane časopise in pridobimo k takšnemu branju še koga od bližnjih. Naj živijo tiskani časopisi!