Beli najlepše pojejo

Ampak še preden se posvetimo inštrumentu s črno-belimi tipkami in vsemu, kar je potrebno, da jih spretni prsti pianista lahko povedejo v glasbeno mojstrovino, začnimo na začetku, kot velja za vsako dobro zgodbo. S Škofjeločanom Tomažem Bergantom sem se srečal na svetovnem srečanju prijateljev Citroëna 2CV – spačka v Postojni. Z ženo Marjeto sta se pripeljala z modrim spačkom, ki ga je Tomaž namensko za srečanje letos kupil v Nemčiji. »Spaček je bil moj prvi avto in mislim, da je že osemnajst let tega, ko sem se odločil, da ga obnovim. Ker nikoli ni pravega časa za to, je šasija še vedno pod balkonom, motor je v Žireh in školjka pri ličarju v Železnikih. Na srečanje pa sem želel iti s spačkom, zato sem si kupil še enega,« pove Tomaž, ki že od nekdaj vozi različne tipe Citroënovih avtomobilov in jih poleg spačka še nekaj čaka na obnovo.

Obnavljam in servisiram klavirje

Tak je Tomažev odgovor na vprašanje, s čim se ukvarja, ki mu sledi moj novi pomislek, le kako se nekdo odloči, da bo počel prav to, popravljal in obnavljal klavirje in pianine. Po škofjeloški gimnaziji je vpisal študij ekonomije na Ekonomski fakulteti v Ljubljani in ob študiju vseskozi tudi delal. Če boš priden in delaven, boš v življenju tudi nekam prišel, si je mislil v svojem slogu, saj tudi sicer »ne špara jezika« in pove, kar misli. Ker je ekonomija zahtevala celega človeka, se je prepisal na Fakulteto za organizacijske vede, prištudiral skoraj do konca, a se je v tem času posvetil tudi gradnji hiše in ob tem, ker je bilo treba zaslužiti denar, začel delati v Kamnoseštvu Furlan v bližnjem Svetem Duhu.

Ko ga je prijatelj povabil v salon klavirjev Benton v Mengšu, kjer so potrebovali ročno spretne delavce, je bil takoj za. »Lastnika Jožeta sem tako spoznal med delom v delavnici,« se spominja Tomaž, ki je nato v mengeškem podjetju ostal kar 17 let. »Tam sem se naučil večino tega, kar danes počnem v svojem podjetju: servisiranja, obnavljanja in uglaševanja. Delo je velikokrat potekalo po ves dan, zgodilo se je, da sem se tudi po trikrat dnevno peljal od doma v Mengeš in nazaj. Izvajali smo tudi transport klavirjev po področju nekdanje Jugoslavije,« pove.

A po toliko letih je prišel do točke, ko ni šlo več v tem tempu in si je našel delo v skladišču, hkrati pa razmišljal, zakaj ne bi svojega znanja izkoristil v lastnem podjetju. V času epidemije si je nakupil osnovnih stvari za delavnico, od orodja do specialnih pripomočkov za delo z mehaniko, ki jo imajo klavirji in pianini. Na zalogo si je nakupil tudi rezervnih delov in drugega materiala, brez katerih ne bi mogel opravljati svojega dela. »S kolegom sva razvila nekatera lastna orodja, vozičke in stojala, potrebne za prestavljanje in transportiranje inštrumentov, kar je pomenilo precejšen prihranek.«

Inštrumenti imajo svoj značaj

Prvi pianino je pred tremi, štirimi leti kupil v Medvodah, se lotil servisa in obnove ter ga prodal naprej in zdaj nanj najbrž igra kakšen od mladih učencev klavirja. Njegovo podjetje Klavirji.si postaja vse bolj prepoznavno, dela je še posebej veliko ob koncu dopustov in v septembru, ko se začenja novo šolsko leto, zato mu na pomoč v delavnico pogosto priskočijo tudi žena Marjeta ter sin Jakob in hči Nina. Slednja je tista, ki običajno tudi preizkusi vsak servisiran, obnovljen in uglašen inštrument, saj je učenka klavirja na umetniški gimnaziji v Celju. Tomaž ne igra klavirja, a bi se ga rad naučil, pa mu vedno manjka časa za to. Kot pove, za uglaševanje tako kot mnogi uporablja mobilno aplikacijo.

»Pri obnavljanju ne spreminjam značaja inštrumenta. Pianini in klavirji se od znamke do znamke razlikujejo, tako kot so si različni ljudje, ki igrajo nanje. Najmlajši, potrebni servisa, so stari desetletje, najstarejši so skorajšnji stoletniki. Če sem jih na začetku kupoval v Sloveniji, se zdaj večkrat ponje podam v Avstrijo. Najpogostejše znamke sta češki Petrof in nemški August Foerster, tu sta še japonski znamki Yamaha in Kawai,« pripoveduje mojster za klavirje in doda, da je največ povpraševanja po pianinih z belim ohišjem. Sam se rad pošali, da beli najlepše pojejo, resnica pa je najbrž v tem, da se barvno ujamejo s pohištvom vsake dnevne sobe, medtem ko pri različnih odtenkih rjave tega sožitja ni.

Specializirano orodje

»Medtem ko se Benton ukvarja z visokocenovnimi klavirji, jaz pokrivam predvsem segment pianinov, ki so tudi cenovno dostopni širšemu krogu ljudi. Seveda še vedno sodelujemo in si znamo priskočiti na pomoč,« pojasnjuje Tomaž, ko mi razkazuje bogato zbirko orodja v delavnici in prenosnem kovčku. »Več mi pomeni ta kovček s prirejenim specializiranim orodjem kot pa kombi, s katerim pianine in klavirje razvažam naokrog,« pove mojster, potem ko se mi zdi, da je precej orodja podobnega tistemu, ki ga uporabljajo zobozdravniki.

Pravi, da ima poleg pianinov, ki so pripravljeni za prodajo, po hiši vsaj še šest klavirjev, ki čakajo na obnovo. Inštrument ne sme biti predrag, zato pred nakupom vedno preveri, v kakšni formi je in koliko bo treba vložiti v servis in obnovo, ne nazadnje pa tudi v transport, ki ni ravno mačji kašelj.

Nakar še vinograd

Servisi so lahko bolj ali manj zahtevni, odvisno od kvalitete in ranga pianina oziroma klavirja. »Da smo hčerin profesionalni klavir Bösendorfer spravili v nadstropje, smo ga morali dvigniti čez hišo,« pove Tomaž, ki uživa v svojem delu, prepričan, da bo to počel, dokler bo lahko.

Seveda si zna vzeti tudi trenutke za prosti čas. V ta namen sta z Marjeto v Lendavi kupila majhno hišico z vinogradom. »Če smo prvo leto pridelali tri 'ajmarje' grozdja, ga bo letos – trgali smo pretekli konec tedna – veliko, veliko več. Laški in renski rizling, muškat, pinot in nekaj modre frankinje ... Zdaj se učim tudi vinogradništva,« pripoveduje Tomaž, tako da bodo, kot kaže, tudi nekaj lendavskega prostega časa letos »predelali« v delo.