Princesa Bakeéff, por. Petersen, v knjigi 'From Zoé to Zika: a Russian Family Saga' opisuje usodo svoje družine po materini in deloma tudi po očetovi strani, ki jo je zapečatila ruska revolucija. / Foto: archieve.org
Razpad krščanskih monarhij je za seboj potegnil kopico socialnih problemov.
Velik del te ruske elite je poiskal zatočišče v več evropskih državah. Tako je na Franckovi domačiji pristal »ruski Peter«, ki je bil pred tem konjeniški častnik »bele garde«. Za Atka je zmagoval na konjskih dirkah, otroke pa je učil jahati. Glej Velika vojna. 'Prov divji j' bil,' ga je opisala teta Marija, 'ampak tud' ni mel trgovine za vodt kokr Atek.' Moj oče, njegovi dve sestri in brat so obiskovali rusko plemkinjo, da jih je učila francoskega jezika. Madame Dolivo Dobrovolsky je živela v Ljubljani, pomagale so ji ugledne ljubljanske družine. Oba bela Rusa sta imela v svoji domovini brez dvoma popolnoma drugačno življenje.
Princesa Bakeéff, por. Petersen, v knjigi 'From Zoé to Zika: a Russian Family Saga' opisuje usodo svoje družine po materini in deloma tudi po očetovi strani, ki jo je zapečatila ruska revolucija. Med drugim opisuje prizor, ko so se plemiške družine vkrcale na zadnjo ladjo, ki je po Črnem morju zapustila Rusijo. Na ladji je bila mladenka, ki je med potovanjem rodila – na veliko presenečenje vseh sta porod preživeli mati in novorojenčica, kljub temu da je bilo vse povsem umazano in nehigiensko. Migrantke in migrante je v novih državah čakalo trdo življenje, daleč stran od tistega, kar so poznali prej.
Od osmih sinov Matijevčevega Janeza in Marijane Markič je drugorojeni Jožef (*1875), ki je začel kot vajenec pri mojstru Vurniku, leta 1915 padel v Galiciji. Mihael (*1879), izučen za krojača, je bil ranjen in je za dve leti pristal v italijanskem ujetništvu. Alojzij (*1887), prav tako podobar, izučen pri mojstru Vurniku, je bil takoj po vojaškem roku v Pulju za štiri leta vpoklican v prvo svetovno vojno, nato pa so sledili še meseci orožnih vaj. Zadnjič je bil na vajah leta 1941 ob napadu na kraljevino, star 54 let. Šel je na fronto s konjem in vozom ter se po porazu in razkosanju države vrnil peš in brez konja. Glej Potomci Matijevčevega Janeza.
Avstrijski primer vladanja so z zanimanjem spremljali po vsem svetu. Ameriški pisatelj Mark Twain takratne spore med narodi in pomanjkanje profesionalizma parlamentarcev opisuje v eseju 'Stirring Times in Austria'. Dne 12. 11. 1918 so poslanci na Dunaju sprejeli republikansko obliko vladavine. Državni svet (Reichsrat) se je od takrat naprej imenoval Nationalrat in še danes se tako imenuje. Na seji oktobra 1918 je večina poslancev želela, da bi nemška Avstrija postala del nove Nemčije, saj so bili prepričani, da Avstrija kot majhna država ne bo preživela. Zmagovalci prve svetovne vojne pa so z mirovno pogodbo, podpisano 10. 9. 1919 v francoskem Saint-Germainu, prav to prepovedali. Glej Avstro-Ogrski parlament.
Sovjetska delegacija je mirovno pogodbo podpisala 3. 3. 1918 v Brest-Litovsku. Adolph Joffe, ki jo je vodil, je ob tem grofu Czerninu, ki je bil izkušen diplomat in zunanji minister Avstro-Ogrske, zaupal, da si srčno želi, da bi revolucija uspela tudi pri njih. Minister Czernin je bil šokiran: govori o miru med narodi in svobodi niso v skladu z nasilnimi dejanji, ko buržoazijo morijo s puškami in vislicami. Glej Velika vojna.
Brezposelnost po vojni je bila visoka, iz strahu pred komunizmom so bile politične stranke vse bolj pripravljene na kompromise. Delovni čas so omejili na osem ur, uvedli so počitnice, zavarovanje pri brezposelnosti, kolektivne pogodbe, delavske svete in podobno. Glej Avstro-Ogrski parlament.
