Baumgartner

»S temle se je vse začelo, si reče, prva nezgoda tega dne, ki je vodila do vseh drugih nezgod v tem dnevu neskončnih nezgod, toda ko še naprej opazuje počrneli aluminijasti lonček na drugi strani sobe, mu misli počasi odtavajo od burlesknih peripetij tistega dopoldneva v preteklost, daljno preteklost, ki se svetlika nekje na obrobju spomina, in košček za liliputanskim koščkom se mu vse počasi vrne, izgubljeni svet Nekoč, in zagleda se v svojem komajda izgrajenem dvajsetletnem telesu bednega študenta prvega letnika na manhattanskem Upper West Sideu, kako koraka proti svetlobi nekega poznega septembrskega popoldneva v iskanju potrebščin za svoje čisto prvo solo stanovanje, proti trgovini z rabljenim blagom na Amsterdamski aveniji, da bi kupil za polno kredenco poceni kuhinjske opreme za svojo mini kuhinjico, in v tem pustem, a nabasanem prostoru s porumenelimi stenami in zamolklimi fluorescentnimi lučmi je prvi zapazil Anno, dekle s sijočimi, vsevidnimi očmi, ne več kot osemnajstletno študentko iz iste četrti. Niti besede nista izmenjala, nič več kot nekaj pogledov nista namenila drug drugemu, se premerila in preizkušala možnosti za in proti tistemu, kar bi se lahko ali se ne bi moglo zgoditi, če bi se nekaj začelo dogajati, bežen nasmešek z njene strani, pa z njegove, a to je bilo vse in odkorakala je v septembrsko popoldne, medtem ko je gospod Neroda stal tam ko bedak, kakršen je ostal vse do danes, in naposled nabavil ta ceneni aluminijasti lonček, ki ga je stal vsega deset centov in ga je spremljal vsa ta leta, vse dokler ga ni tega dopoldneva dokončno uničil. Osem mesecev je minilo, preden jo je spet srečal, a seveda se je je spomnil in iz razlogov, ki so mu še vedno nedoumljivi, se ga je spomnila tudi ona in potem se je začelo, malo po malo se je začelo, vse dokler pet let pozneje nista bila poročena in se je začelo njegovo pravo življenje, njegovo eno in edino življenje, ki je trajalo, dokler se ni pred devetimi poletji pognala v razburkano morje na Cape Codu in se soočila z divjim, pošastnim valom, ki ji je zlomil hrbtenico in jo ubil …« (str. 27–28)

Paul Auster (1947–2024) velja za enega najvplivnejših ameriških in svetovnih pisateljev 20. in 21. stoletja. Baumgartner, glavni junak njegovega zadnjega romana, je po stroki profesor filozofije in to se vidi tudi v njegovem vsakodnevnem ravnanju. S »profanostmi vsakdanjika« se po eni strani sooča praktično, tako kot vsi drugi, hkrati pa svoje ravnanje ves čas analizira. Njegovo telo in duša nista platonsko ločena, ampak aristotelsko povezana …