Babi je za Meto kar Tonka

Tonka Zadnikar, znana kuharica iz Tonkine koče na Vršiču, je prejšnji konec tedna odtekla dva polmaratona; sobotnega v Pragi in nedeljskega v Berlinu. V torek je bila znova v akciji, le da je tokrat z vnukinjo Meto Hrovat urejala zeleni nasad okoli tiste ljubke lesene hiške sredi Kranjske Gore, v kateri Meta Hrovat danes nadaljuje tradicijo družinske agencije Julijana.

Tonka, ki bo januarja prihodnje leto praznovala osemdeset let, je izjemno vztrajna in vzdržljiva. Le na katere tekaške tekme se bo še odpravila, na katere vrhove bo še zlezla? Odločena je, da preteče, poleg vseh zapisanih tekov v njenem koledarju, tudi vseh šest polmaratonov v evropskih mestih v seriji SuperHalfs. V Pragi in Berlinu ji je že uspelo, septembra se bo udeležila polmaratonov v Københavnu in Valencii, prihodnje leto še v Lizboni in Cardiffu.

Smo trpežna sorta

Tonka Zadnikar in Meta Hrovat, babi in vnukinja, ki je bila odlična vrhunska alpska smučarka, se zadnja leta skupaj udeležujeta tekaških preizkušenj. Kar takoj dodajmo, da je bila Tonka vedno – in ostaja – njena zvesta navijačica. Res pa nikoli ne tečeta na enakih dolžinah. »Meta gre po svoje na daljše trail proge. Jaz pogosto tečem z vnukinjo Uršo, Metino starejšo sestro, in letos jeseni računava, da bova znova odtekli 15 kilometrov na Julian Alps Trail v Kranjski Gori.«

»Smo trpežna sorta,« dodaja Meta. Tonka se s tem strinja, ne nazadnje to dokazuje že njen rod. »Izhajam iz Selške doline. Ata je bil doma iz mežnarije v Železnikih. Mežnarjeve punce so nam pravili, kajti imam še tri sestre, vse so starejše od mene. Smo trpežne, ta naša veja je kar dobra. To imamo malo po naši mami, ki je bila ljudska kuharica v Selški dolini. Za 580 ohceti je kuhala po hišah in malo sem ji pomagala pri tem.«

Ne kliče je babi, ampak Tonka

»Že od zmeraj je zame Tonka. Moja mami pravi, da je Tonka vedno 'šibala' okoli, ker je imela sto in eno stvar, in da se nismo toliko videli – in potem je ostala kar Tonka. Enkrat me je sestrična nahecala, da jo moram klicati babi. Nekaj časa sem jo res, ampak mi ni šlo,« se spominja Meta, babi pa: »A ni to fajn?«​ Tonka ni klasična babica, vedno pa je bila družini na voljo, če so jo potrebovali; in vedno, ko so bili skupaj, so se imeli zelo lepo. »Veliko več časa zdaj preživljam s pravnuki. Štiri imam,« doda Tonka.

Meta se spominja, da sta s sestro Uršo vedno čakali, da Tonka pride na obisk, ker je to pomenilo, da bodo skupaj nabirale gobe, zelišča za čaje, veliko hodile ... Skupaj so kuhale, pekle – in to je bil pravi šov, se spominja Meta. »Meni je bilo to najboljše, vse, kar smo počele skupaj, je bilo strašno zanimivo.«

Ko imaš zveze v kuhinji

Eden najlepših spominov seže med tabornike. »Z Uršo in Meto, takrat je bila res še zelo majhna, mi je bilo najlepše, ko smo vrsto let hodile z Rodom zelene sreče iz Železnikov na tabore. Prva leta smo še skupaj spale v šotoru. Na večer te je malo strah, včasih dežuje, pa se malo stisneš. Prav žalostna sem bila, da sta se po treh, štirih letih odločili, da ne bosta več pri meni spali, da bosta imeli svoj šotor.« Tako Tonka kot Meta se strinjata, da je življenje tabornikov nekaj posebnega. Tonka je enciklopedija narave in preživetja v njej, na taborih je vedno tudi kuhala. Meta navihano pove, kako sta imeli s sestro zveze v kuhinji, da sta dobili kakšno palačinko več. »Spomnim se, da sem si zlomila ramo – in najhuje je bilo, da ne bi mogla iti na tabor. Ker nisem smela spati na trdem, so mi v šotor prinesli jogi, samo da sem šla lahko na tabor.«

Tonka je bila dolga leta oskrbnica v več planinskih kočah. »Bila sem oskrbnica na Kriški gori, ko sta Meta in Urša prišli gor, še čisto majhni; in planinci se bodo še spomnili, kako sta sedeli na peči in se igrali. Ko je bila pa gneča, je Meta pristavila stol, ker je bila še premajhna, da bi dosegla pult, in sta skupaj z Uršo celo dopoldne pomivali skodelice za čaj.« Meta dodaja, da sta za nagrado dobili krajce jabolčnih zavitkov. »Najedla sem se jih za celo življenje, ker sva z Uršo pojedli čisto vse krajce.«

Tonkina koča

Posebno zgodbo je družina spisala z družinsko kočo pod Vršičem, ki so jo poimenovali Tonkina koča, kar ji sprva niti ni bilo najbolj pogodu. So pa ljudje vedeli, kdo je Tonka, kako dobro kuha in da je njena postrežba vedno prijazna. Meto je naučila, kako se pripravijo domači štruklji, in vnukinja ji je, kadar ji je ob treningih in tekmovanjih dopuščal čas, rada priskočila na pomoč v koči. Kako hitro so pošle jedi, se spominja Tonka. »Skuhala sem na primer v soboto zjutraj velik lonec bograča in sem si mislila, da ga bo za dva dni. V soboto zvečer je bil lonec prazen. In spet na novo. Niti kilograma kruha nisem kupila, vsega sem sama spekla. Nobena jed ni bila industrijsko predpripravljena, vse je bilo sveže.«

Tonkina koča je tista koča, ki kuka iz gozda in nase opozarja s svojimi zeleno-rdečimi polkni, je tista koča, pred katero imajo veverice na eni smreki vrtec, na drugi pa osnovno šolo. Zdaj jo odprejo za zaključene družbe, timbildinge, razne dogodke, ki sodijo v to okolje.

Kakšna kuharica je pa Meta

»Meta je dobra kuharica,« zagotavlja Tonka, a Meta pravi, da se s tem ne bi tako hvalila. »Nekaj jedi je, ki me jih je naučila Tonka – in te znam res dobro pripraviti. Ampak da bi se imela za ne vem kakšno samozavestno kuharico, to pa (še) ne.«

Vnukinja in babi sta zdaj, poleg tekaških preizkušenj, še največkrat skupaj, ko imajo Tonkine kuharske delavnice v Julijani v Kranjski Gori. »Na začetku smo mislili, da bodo te delavnice samo neka občasna popestritev naših glavnih dejavnosti, kot je denimo Kekčeva dežela, zdaj jih imamo pa toliko, da se že težko sproti usklajujemo. Tonka ima svoje obveznosti, jaz pav tako. Mi je pa res dobro, ker ima Tonka obligacijo, da se mora pripeljati v Kranjsko Goro, in to pomeni tudi nek najin skupen čas,« se veseli Meta.

O čem se največ pogovarjata, ko sta skupaj

»Zdi se mi, da se nama v življenju dogaja toliko stvari, da sploh ne bi pomislila na to, da bi nama zmanjkalo tem za pogovor. Tonka je razumevajoča, je v stiku tudi z mladimi. Edino, kar me je presenetilo, je, da je šele zdaj 'pogruntala', da si med tekom za dvig energije pomagamo z žele bomboni,« se nasmeje Meta, Tonka pa: »Zakaj mi pa tega nihče ni prej povedal?«

Tonka resneje nadaljuje, da ni take vrste mama, babica, ki bi se vtikala v življenja »ta mladih«. »Vedno rečem: če me bodo potrebovali, me bodo poklicali. Kako živijo, je pa čisto njihova stvar. Če pa že pride do kakšnega dogodka, takrat znamo kot družina vedno stopiti skupaj.«