Avstro-ogrski parlament, 3. del

Po umoru prestolonaslednika Ferdinanda in njegove žene je cesar Franc Jožef napovedal vojno Srbiji in razpustil parlament. Sledila je prva svetovna vojna, in ko je na prestol prišel Karl I., je 30. 5. 1917 znova vpoklical zgornji dom parlamenta (Reichsrat). Predvsem Čehi in južnoslovanski narodi so to izkoristili, da so cesarja opomnili na pravico svobodnega odločanja narodov. Tako je slovenski poslanec Anton Korošec prebral zahtevek združitve vseh slovenskih, hrvaških in srbskih ozemelj v samostojno in neodvisno državo pod žezlom Habsburžanov. Že julija 1917 je Reichsrat sprejel zakon o pooblastilih za vojno gospodarstvo (Kriegswirtschaftliches Ermächtigungsgesetz), kar je novemu cesarju omogočilo, da je v času vojne odločal o gospodarskih vprašanjih. Mimogrede – avstrijski kancler Dollfuß je leta 1933 izkoristil prav ta zakon, da je prezrl parlament in vladal avtoritarno.

Dne 12. 11. 1918 so poslanci sprejeli republikansko obliko vladavine. Državni svet (Reichsrat) se je od takrat naprej imenoval Nationalrat. V novi republiki so znova uvedli volilno pravico za ženske, sprejeli socialne reforme in ustavo. Na seji oktobra 1918 je večina poslancev želela, da bi nemška Avstrija postala del nove Nemčije, saj so bili prepričani, da Avstrija kot majhna država ne bo preživela. Stara država s cesarsko vlado je pa še naprej imela dva domova parlamenta (Abgeordnetenhaus, Herrenhaus).

Zmagovalci prve svetovne vojne so z mirovno pogodbo, podpisano 10. 9. 1919 v francoskem Saint-Germainu, prepovedali priključitev Avstrije nemškemu rajhu.

Brezposelnost po vojni je bila visoka: zaradi vojakov, ki so se vrnili s fronte, ter pomanjkanja oglja in drugih surovin ni bilo služb. Iz strahu, da bi se komunisti uprli, so bile politične stranke vse bolj pripravljene na kompromise. Delovni čas so omejili na osem ur, uvedli so počitnice, zavarovanje pri brezposelnosti, kolektivne pogodbe, delavske svete in podobno. Volitev so se lahko udeležili vsi starejši od 20 let, moški in ženske. Na volitvah 16. 2. 1919 je sodelovalo več kot 82 odstotkov žensk, v državni zbor (Nationalversammlung) je bilo izvoljenih 162 moških in osem žensk, med njimi Maria Pirtsch, por. Tusch (1868–1939) iz Celovca.

Z ustavo leta 1920 je Avstrija postala zvezna republika z močnim parlamentarnim sistemom. Oblikovala sta se dva domova: Nationalrat, katerega člane so neposredno izbrali volilci, in Bundesrat, v katerem so bili predstavniki dežel. Predsednika države s štiriletnim mandatom je volil Nationalrat. Na volitvah 9.12.1920 so šele v petem krogu za avstrijskega predsednika izbrali nestrankarskega odvetnika Michael-a Hainisch.

Državni primanjkljaj je kljub več poskusom ostal nerešen, saj poslanci niso dosegli večine. Grozila sta hiperinflacija in bankrot države. Avgusta 1922 je kancler Ignaz Seipel Ligo narodov (Völkerbund) prosil za finančno pomoč in posebna pooblastila, da je stroge varčevalne ukrepe lahko sprejel tudi brez soglasja parlamenta.

Konec prve svetovne vojne je bil začetek bojev za severno mejo vojvodstva Koroške (Kärntner Abwehrkampf – Koroški obrambni boj). Glej Donavska Monarhija. Jugoslavija je zahtevala jugovzhodno mejno območje s Celovcem in Beljakom (Villach). V začetku leta 1919 so se prostovoljci z zasedenih območij združili v Domobrance (Heimwehren). Oboroženi domobranci in podobne skupine so pridobile vpliv v povojnem obdobju. Po navadi so bile tesno povezane z meščanstvom in so se koncentrirale na skupnega sovražnika »marksizem«.