Arhitekt, ki je Kranju dal podobo

Marjan Šorli sodi med ključne arhitekturne ustvarjalce 20. stoletja na Gorenjskem. Njegovo ime je neločljivo povezano s povojnim razvojem Kranja, kjer je z izjemnim opusom arhitekture in urbanizma postavil standarde kakovostnega bivanja, mestne mere in spoštovanja lokalne identitete. Današnji sprehod po mestu, od Zlatega polja do Vodovodnega stolpa in Šorlijevega naselja, je pravzaprav sprehod skozi Šorlijev miselni zemljevid.

V letu pomembnih obletnic je Mestna knjižnica Kranj pripravila veliko pregledno razstavo Šorlijev Kranj, ki jo spremlja obsežen katalog. Razstava je sedma v zbirki Domoznanski razgledi in osrednji steber Domoznanskega septembra, projekta gorenjskih splošnih knjižnic, s katerim vsako jesen osvetljujejo bogastvo zbirk o zgodovini, delu in življenju ljudi iz naših krajev.

Avtorica razstave Petra Puhar je ob odprtju poudarila, da po obsegu in kakovosti raznolikega stavbnega in spomeniškega fonda Marjana Šorlija upravičeno štejemo med najpomembnejše arhitekte Kranja. »Ustvarjal je le dvajset let, a za sabo pustil obsežen stanovanjski fond, ki ga moramo še bolj ozavestiti. Prav zato sem si drznila razstavi dati naslov Šorlijev Kranj. Bil je modernist, ki je izhajal iz Plečnikove šole, a je znal modernizem vtkati v značaj kraja. Upošteval je zgodovino, cenil kulturno dediščino in učinkovito povezal preteklost s potrebami sodobnosti. Bil je tudi velik humanist.«

Pri pripravi razstave so sodelovali še dr. Martina Malešič iz Muzeja za arhitekturo in oblikovanje v Ljubljani, Andraž Keršič s Fakultete za arhitekturo v Ljubljani ter Šorlijeva vnukinja Veronika Leskovšek in drugi sorodniki. »Stara sem bila skoraj dvanajst let, ko je umrl, pred tem sva se zelo veliko družila. Pripovedoval mi je o arhitekturi in zgodovini, vodil me je na oglede starih hiš. Spominjam se ga kot izredno dobrega človeka, srčnega, prijaznega, skratka zame je bil najboljši dedek na svetu,« je dejala vnukinja.

Šorli je bil rojen 4. septembra leta 1915 na Rupi pri Kranju, kamor se je družina priselila v začetku 20. stoletja iz Žirov in od Zormanovih kupila mlin ob Rupovščici. Osnovno šolo je obiskoval v Kranju, kjer je leta 1934 zaključil tudi gimnazijo. Čeprav je razmišljal o študiju slikarstva, se je odločil za študij arhitekture in se vpisal na Tehniško fakulteto v Ljubljani. Diplomiral je pri profesorju Jožetu Plečniku leta 1940.

Med drugo svetovno vojno je Šorlijeva družina podpirala partizansko gibanje. Na svoji domačiji v Šorlijevem mlinu so skrivno gostili aktiviste Osvobodilne fronte in s tem tvegali marsikaj. Marca 1944 je tu potekal tudi tragičen spopad, kjer pa Marjan Šorli ni bil prisoten, saj je zadnjo noč pred odhodom v partizane preživel doma pri svoji ženi in otroku.

Posvetil se je povojni prenovi države

Po vojni so bila mesta sredi velikih preobrazb. Industrializacija, migracije, stanovanjske potrebe in nova družbena ureditev so zahtevale celovit urbanistični in arhitekturni odgovor. Šorli je bil med tistimi, ki so ta odgovor artikulirali. Ustvaril je širok opus del s področja arhitekture, urbanizma in oblikovanja, bil je tudi pedagog in teoretik. Med letoma 1947 in 1949 je izdelal urbanistični načrt Kranja, zazidalni načrt Bleda in v sodelovanju z Viljemom Strmeckim urbanistični načrt Brežic. Med njegovimi deli so tudi ureditev obale Blejskega jezera, projektiranje stanovanjskih blokov v Kranju, ureditev Prešernovega gaja, arhitekturni in urbanistični načrt za sklop stanovanjskih hiš v Bohinjski Bistrici ter delavsko kmečko naselje.

Čeprav je ustvarjal tudi drugod po Sloveniji, je prav v Kranju najceloviteje uresničeval svoje zamisli. Posebej izstopa stanovanjski fond, nastal v kratkem obdobju. V petdesetih in šestdesetih letih 20. stoletja je po njegovih zasnovah v Šorlijevem naselju, na Zlatem polju in območju okoli Vodovodnega stolpa zraslo več kot sedemdeset nizkih in visokih blokov ter stolpičev, ki so še danes prijetni za bivanje. Kot lahko preberemo v katalogu, je bil investitor Zavod za stanovanjsko in komunalno izgradnjo, kar pomeni, da je kranjska občina samo v severnem delu mesta priskrbela streho nad glavo najmanj 1500 družinam.

Med njegovimi najbolj prepoznavnimi deli so kranjski nebotičnik, visok dobrih 55 metrov je bil osem let najvišja stavba v državi, Prešernov gaj ter paviljon in hortikulturni vrt ob njem ter nekdanja mestna kavarna in slaščičarna v Prešernovi ulici. Pomemben pečat je pustil tudi s prizidkom k stavbi Merkur, vrstnimi stanovanjskimi hišami na Planini in Hujah, mestno mesnico na Maistrovem trgu, lekarno, banko in otroškim vrtcem na Planini, danes je to Vrtec Sonček, ki je bil prvi namensko zgrajen vrtec v Kranju. V strop nadstrešnega dela stavbe ob Jahačevem prehodu je vtkal zgodovinsko simboliko – freske konj. V povojnem obdobju je Šorli zasnoval tudi več spomenikov žrtvam okupatorja, med drugim spomenik padlim v Šorlijevem mlinu na Mali Rupi, ki predstavlja spomin na tragičen medvojni dogodek na njegovem domu.

Leta 1944 so v partizanski tiskarni Trilof v Davči izdelali bibliofilsko izdajo Prešernove Zdravljice, posvečeno 100. obletnici njenega nastanka. Nalogo so zaupali arhitektu Marjanu Šorliju in slikarju, takrat še samouku, Janezu Vidicu. Osnovna oblikovna zamisel Zdravljice je bila Šorlijeva, a sta si delo složno razdelila.

Marjan Šorli je umrl 17. septembra leta 1975 na Golniku, vendar njegova arhitektura živi še danes. To je morda najvišje merilo vsakega arhitekta: da stanovanja ostajajo zaželena, da se soseske starajo dostojno in da mestne poti med programi ostajajo smiselne. V vsakdanjem vrvenju se marsikdo niti ne zaveda, da hodi mimo njegovih arhitekturnih stvaritev, a Kranjčani so ga zagotovo v kolektivni spomin zapisali kot avtorja številnih kakovostnih stanovanjskih blokov v severnem in severozahodnem delu mesta, kjer še danes utripa Šorlijevo naselje, in po poimenovanju Šorlijeve ulice.