Arheologija človekovega zla

V torek je v Kinu Šiška v Ljubljani v okviru pogovorov o stripu Razlita tinta potekala predstavitev stripa Divja jaga avtorjev Martina in Janeza Ramoveša. Pogovoru se je pridružila Špela Frlic, ki je zapisala spremno besedilo, povezoval pa ga je vsestranski Boštjan Gorenc - Pižama. Sledi nekaj zapisanih misli, izgovorjenih na tem pogovornem večeru.

»Divja jaga je tretji strip iz cikla petih avtohtonih domačijskih povesti o temačni in prav nič idilični podobi slovenskega podeželja v preteklosti, ki ga skupaj ustvarjata Martin in Janez Ramoveš, navdih za zgodbe pa črpata iz preteklosti njune domače Poljanske doline nad Škofjo Loko in ljudskega pripovednega izročila,« je zapisano v najavi stripa, ki je tako kot prva dva izšel pri Forumu Ljubljana v zbirki Republika strip.

Začela sta s Kontrabantarji (2021), v drugem stripu Amerika (2023) pripovedujeta o izseljevanju čez lužo, zdaj je na vrsti Divja jaga, ki naj bi po ljudskem verovanju iz najbolj temačnih kotičkov narave prihrumela v zimskem času, ko so noči dolge, temačne in polne nepojasnjenega hrušča, ki ga povzročajo duše umrlih.

Risar Martin je stripar in kantavtor, ki prepleta glasbo, besede in risbe, scenarist je njegov oče Janez, pesnik samosvojega izraza, ki velik del svojih pesmi zapisuje v poljanskem narečju. Špela Frlic je pripovedovalka, pisateljica in raziskovalka ljudskih pravljic.

O njunem sodelovanju

Janez: »Zame je kompliment, da odrasel in samostojen sin hoče sploh sodelovati z očetom, in tega sem res vesel. Beseda je dala besedo in sva naredila Kontrabantarje, ki so bili deloma družinska zgodba. Kasneje sva se odločila za serial petih zgodb iz naših krajev. Scenarije, ki mu jih napišem, so kot nekakšne pesmi po alinejah z dodatki v oklepajih. Martin to razume, za koga drugega bi bilo najbrž precej neuporabno.«

Martin: »Zapisano v scenariju ni le opis, v njem lahko zelo močno začutim vzdušje in takoj vem, kaj je v risbi treba poudariti. Nato je vsaka stran, ki sledi, tudi, lahko bi rekel, oblikovalska. Ko rišem, razmišljam likovno in na trenutke pozabim, kaj je tematika.«

Motiv divje jage ...

Janez: »Iz ljudskega motiva divje jage sem uporabil njen najbolj krut del: podivjani stampedo, ta hrup, to norijo ... Divja jaga obstaja, če vanjo verjamemo. Obstaja torej v naših glavah, se povezuje s posameznikovimi strahovi, z njegovimi slabimi deli.«

Špela: »Te zgodbe sodijo med grozljivke. Pojavi se nekaj v obliki hrupa, ne podobe. Vsaka dobra grozljivka ima ta element, ko slišiš, pa ne veš, kaj se bo zgodilo. Menim, da je divja jaga v ljudskem izročilu metafora za določeno psihično stanje. Zdaj je našla odziv še v sodobnem stripu.«

Martin: »Samega motiva ne poznam preveč, sem pa slišal, da v gozdovih blizu Kamnika, kjer živim, na štore požaganih dreves rišejo križe. Ti naj bi bili zaščita pred divjo jago.«

Janez: »Zgodba stripa je neke vrste arheologija človeškega zla. Poljanska dolina je čudovita. Kako lepa je, vsi rečejo. Pravzaprav je v tem univerzalna za – recimo temu – podeželje. Ampak če začneš kopati, vedno lahko najdeš posledice nekega zla, ki ga je povzročil človek. Na površini so rane tega zla lepo zaceljene, vse je urejeno, v notranjosti pa nekaj razpada, gnije. V zgodbi sem vztrajal, da je to notranjost treba pokazati, jo očistiti, jo nekako stopnjevati do črne komedije. Seveda pa je to pogled s časovne distance.«

… in lik Raubšica kot personifikacija zla

Janez: »Kdaj in kako človek pride na pot Raubšica? Človek lahko kadarkoli postane na primer vojni zločinec. Poslušal sem neko razpravo, da je šest odstotkov ljudi, ki jih ni treba siliti v to, da storijo nekaj zločinskega. Torej sta lahko v vsakem šolskem razredu vsaj eden ali dva človeka s takimi nastavki.«

Špela: »Včasih so otrokom govorili: 'Če ne boš priden, če boš počel to in to, te bo vzel strašni mož.' To je bila vzgojna funkcija, ker otrok niso imeli časa paziti. Ti revivali ljudskih motivov se vračajo v intervalih, obstaja zanimanje zanje kot umetniške refleksije. To je predvsem v času, ko se družba trese, ko ni trdna. Zdajšnja situacija v svetu je izrazito stresna, tu je močan občutek negotovosti. In prav ljudski motivi so tisti, ki neko trdnost prinašajo nazaj.«

O realističnih in fantastičnih prizorih

Martin: »Raubšic se v stripu stara, prikazan je od otroštva do starosti. Zato je bilo pomembno ujeti ta njegov zoprni izraz obraza, ki je moral ostati enak. Mislim, da mi je to kar dobro uspelo. Risbe tudi niso prerisane fotografije, podobe v stripovskih kadrih predvsem izhajajo iz ideje, kako kaj narisati. Kar se tiče razbijanja klasičnih stripovskih form, se mi zdi pri vsem tem predvsem pomemben ritem. Ko je ta nekako nakazan, je le še 'nujno zlo', da to narišem in ohranim idejo tega ritma. Nič ni narisano naključno. Tudi gostilničar v vaški gostilni Mačkova glava, ki izhaja iz prvih dveh stripov in se je tudi medtem že postaral v obraz.«

Janez: »V zgodbi so zelo pomembni tudi zvoki. Naj jih začuti tudi bralec. Kar se tiče besed in dialogov, sva zelo varčna. Seveda so upoštevani osnovni elementi stripovske zgodbe, sva se pa potrudila, da nisva zašla v čvekanje. Velikokrat je tišina najučinkovitejši pripovedovalec.«

Martin: »So tudi prizori, ko nekdo govori, a ne pove do konca. Pri stripu me najbolj zanima to, kdaj boš uporabil besede in kdaj nekaj poveš z risbo ali sekvenco več slik zapovrstjo. Ne poznam veliko stripov, ki bi nastajali na ta način. Običajno je veliko pojasnjevanja z besedo. Pri naju ni tako.«

Janez: »Za četrti del seriala je zgodba že izdelana. Podajava se v preprosto kmečko povest. To bo lepa zgodba v slogu Županove Micke. Tudi naslov bo preprost – Povest.«

Martin: »Za novi strip tudi jaz že rišem skice.«

Janez: »Nato bo sledil še peti del, v katerem se bodo povezali vsi predhodni štirje.«