Ana Rogel – tista, ki riše (1)

V Skednju kulture Pr' Petač v Žlebah je minulo soboto potekal pogovorni večer, na katerem je bila gostja mlada umetnica Ana Rogel. Čeprav ima že od rojstva kožno bolezen – bulozno epidermolizo, je v središču njene poti umetnost. Želi si, da bi jo ljudje spoznali kot umetnico, in ne kot osebo, ki jo določa njeno zdravstveno stanje. »Naj se me enkrat omeni kot Ana Rogel, tista, ki riše, in ne Ana Rogel, tista, ki riše s takimi rokami,« je poudarila na dogodku, ki ga je vodila Zvonka T Simčič.

Otroštvo med toplino doma in izzivi šole

Ana je v Šmartnem ob Paki odraščala s staršema, bratom in sestro. Njeno otroštvo je bilo, kot pravi sama, zdravo in običajno, kolikor ji je stanje dopuščalo. Starša je nista zavijala v vato, doma ni nikoli imela občutka, da je drugačna. Prelomnica pa je prišla z vstopom v osnovno šolo. Sošolci so jo začeli zbadati. »Začutila sem, da izstopam. Socialna delavka je vedno k sebi poklicala mene in mi skoraj neposredno predala sporočilo, da sem drugačna in da se bom s tem morala sprijazniti, da ta svet tako deluje in da me bodo ljudje etiketirali. Doma so me vedno učili, da so na svetu samo dobri in slabi ljudje in da se po drugih lastnostih ne razlikujemo. Mali otroški možgani so se spraševali, zakaj se tako obnašajo do mene, če pa nikomur nisem naredila nič slabega. Ni mi bilo povsem jasno, zakaj bi bila drugačna, zakaj mene naslavljajo kot 'težavo', ne pa tistih, iz katerih ta nevednost izhaja. Šola se ni najbolje spoprijela s tem. Šolski dnevi niso bili lahki, so me pa po drugi strani izoblikovali v osebo, kakršna sem danes,« je opisala.

Težka odločitev za srednjo šolo

Po osnovni šoli je želela stopiti na pot umetnosti in se vpisati na umetniško gimnazijo. Toda strokovne službe so jo usmerile v srednjo šolo za gibalno ovirane otroke in mladostnike. Sprva se je zdelo, da bo to dobra rešitev, a se je kmalu pokazalo, da tam ne bo našla svoje poti. »V osnovni šoli sem štrlela ven zaradi bolezni, v srednji pa zato, ker sem bila v programu skupaj tudi z dijaki z intelektualnimi težavami. Nisem se našla. Bila sem vedoželjna in želela sem si pravo najstniško izkušnjo,« pripoveduje. Vpisana je bila na triletni program, kljub temu da je bila v šoli odličnjakinja. Po dveh letih se je izpisala. Vesela je, da so jo doma pri tej odločitvi podprli. »Starša sta šla skozi to izkušnjo prvič in iskreno sta mislila, da bo ta predlagana pot zame najboljša. Bolj sem razočarana nad strokovnimi delavci v osnovni šoli, ki v meni očitno niso prepoznali potenciala,« je povedala.

Danes, pri 25-ih letih, pravi, da ji je žal, da ni vztrajala pri prvotni želji in se vpisala na umetniško gimnazijo.

(Se nadaljuje)