Alpinizem je več kot plezanje

Za začetek, kaj vam pomeni prejeto priznanje?

Nedvomno sem počaščen, da je do tega prišlo. Vendar jemljem to priznanje predvsem tudi kot priznanje skupnemu delovanju in prizadevanju vseh, s katerimi sem sodeloval v planinstvu v najširšem pomenu besede: na področju alpinizma, vodništva, tako prostovoljnega kot tudi poklicnega, delovanju v GRS še v okviru PZS kot izven nje, varstva narave, gorskih poti in raznih usposabljanj in drugega, poleg vsega delovanja izven planinstva tudi za planinstvo. Naj gre moja zahvala vsem, ki so mi pri tem pomagali, vključno z mojo družino.

Številke so zgovorne: več kot 2500 alpinističnih vzponov, od tega 130 prvenstvenih smeri. Bi v tej množici lahko izbrali tistega, ki vam največ pomeni?

Zelo težko. Ko se jih začnem spominjati, je vsak pomemben na svoj način. Lepota je lahko povsod – samo videti jo je treba. Naj omenim samo prvi alpinistični vzpon – po Šiji Brane, za katerega takrat sploh nisem vedel, da se uvršča med alpinistične ture. Bilo je za prvomajske praznike leta 1966, ko sem bil na Kamniškem sedlu, sem pa že obiskoval alpinistično šolo. Dva študenta medicine sta rekla, da gresta na Brano, pa sem se jima pridružil. In smo šli kar po Šiji ... Drug tak vzpon bi lahko bil dva meseca kasneje. Sam sem se podal v Spodnji steber Brane, ki naj ne bi bil pretežak, saj naj bi ga prej splezal že moj dober tovariš, s katerim sva bila skupaj pri tabornikih. Na vrhu stebra, kjer se običajno gre desno na začetek Šije, sem plezal kar naravnost navzgor, čez manjši previs do naslednjega previsa. Takrat me je pa nekaj spreletelo: nimaš nobene opreme, ne veš, kako je naprej, je preveliko tveganje. In sem obrnil. To je bilo zame takrat, pa tudi sedaj, več kot to, da sem splezal – ker sem premagal željo, ker sem vključil razum.

Nekoč ste dejali, da živite že najmanj sedemnajsto življenje. Tolikokrat, da ste zrli smrti v oči. Kdaj najbolj od blizu?

Težko z gotovostjo rečemo, kdaj smo na robu med življenjem in smrtjo. Še kot mulec sem pozimi zdrsnil v poledeneli drči in samo nekaj centimetrov je manjkalo, da nisem z glavo treščil ob štrlečo skalo. Podobno je bilo tudi med padcem v Belem razu v Lučkem Dedcu, ko se mi je izpulil stari klin in sem padel točno po sredini navpičnega žleba in jo odnesel brez poškodb. Padec v Koglu je zaustavil star klin, ki mu nisem kaj dosti zaupal, a sem ga vseeno vpel 'za boljše počutje in daljše življenje'. Da me ni s seboj potegnila kakšnega pol »kubika« velika skala, ki se mi je sprožila izpod nog v spodnjem delu Kamniške smeri, se moram zahvaliti refleksom, ki sem jih pridobil med treniranjem juda.

Najbolj mi je ostal v spominu zadnji dogodek, med katerim se pa niti nisem kaj dosti zavedal, da sem na pragu smrti – možganska kap. Lahko rečem, da me ne bi bilo več med živimi ali pa bi bil močno prizadet, če ne bi v Kamniku imeli urgence. Bili so pri meni v petih minutah po klicu. In po srečnem naključju je bila dežurna zdravnica, naša hribovska prijateljica Vlasta Kunaver, ki mi je nudila ustrezno pomoč.

Kdo izmed vaših mentorjev in soplezalcev vas je najbolj zaznamoval?

Zagotovo Tone Škarja, čeprav sva pravzaprav zelo malo plezala skupaj. Glede na to, da sem relativno kmalu izgubil očeta, sem dojemal Toneta kot neke vrste »nadomestnega« očeta in tudi on je, vsaj tako se mi je zdelo, nekako igral to vlogo. Velikokrat mi je pomagal, veliko tem sva tudi skupaj predebatirala, posebej še v času, ko je vodi KOTG, in se tudi pogovarjala o marsičem, ne samo o alpinizmu. Med drugim tudi o Slovencih. Prišla sva do ugotovitve, da moramo Slovenci, ker nas je malo, biti boljši od drugih po številu velikih narodov in mora zato biti posameznik dober, če ne že odličen na več področjih, ker nas ni dovolj, da bi bil posameznik dober samo na enem področju. Tone je bil nedvoumno eden največjih slovenskih alpinistov, ne samo po svojih plezalskih dejanjih, ampak po vsem, kar je storil v alpinizmu in za alpinizem.

Večkrat poudarjate, da je alpinizem več kot šport. Kako močan vpliv je imel na vaše življenje?

Alpinizem je vsekakor imel name močan vpliv. Že pred več kot petinštiridesetimi leti sem napisal, kaj naj bi bil zame alpinizem, kot neke vrste osebno izpoved nekoga, ki misli, da je na pravi poti, da bi čim bolje doživel tako naravo kot tudi svoje bivanje v njej. Še vedno lahko trdim, da alpinizem ni samo šport, ampak je način življenja, seveda življenja, ki ni po enem kopitu, ampak ga vsak živi malo po svoje. Alpinizem dejansko vpliva tudi na ostali del življenja. Ne samo zaradi časa, ki mu ga posvetimo, ampak tudi zaradi tega, ker krepi tako fizično kot tudi psihično. Kot primer: v steni se moraš koncentrirati samo na to, kako boš splezal naslednjega pol metra, in ta izkušnja je v veliko pomoč pri ločevanju, kaj je nujno in kaj je pomembno v življenju.

Zelo aktivni ste bili na področju vodništva in izobraževanja vodnikov. Kakšne vrednote ste skušali predajati naprej?

Poskusil sem predati del svojih pogledov in razumevanja alpinizma. Menim, da sem bil pri tem kar uspešen. Na našem alpinističnem odseku še vedno gojimo vrednote tovarištva, pomoči, ki so nam jih prenesli naši predhodniki. V kamniškem alpinističnem odseku je od nekdaj veljalo tiho, nenapisano pravilo, da tisti, ki so od drugih dobili znanje, izkušnje, vrednote, vse to, seveda obogateno in posodobljeno, predajajo naprej.

Kakšen pa je vaš pogled na alpinizem?

Že pred več kot štiridesetimi leti, ko sem bil še načelnik koordinacijske komisije za alpinizem, smo sprejeli osnovne usmeritve v alpinizmu, ki veljajo še vedno – po čim težji smeri na čim višji vrh s čim manj opreme, vendar še vedno razumno varno. Naj ponovim dejstvo, da alpinizem ni samo plezanje, ampak je mnogo več, ima tudi svoj kulturni in filozofski vidik. Seveda je vse odvisno od tega, kako globoko se nekdo potopi vanj.

Kako pomemben del vašega življenja so gore danes?

Žal so leta naredila svoje in »stroj« je že precej izrabljen. Minilo je že več kot sedem let, odkar sem splezal zadnjo alpinistično smer. Sicer ne trdim, da ne bi mogel splezati še kakšne lažje smeri, vendar bi preveč časa porabil za dostop pa sestop in bi s tem preveč obremenil svojega soplezalca. To je podobno, kot zakaj nisem več aktivni gorski reševalec. Ko so fantje za dostop potrebovali dobro uro, jaz pa tri, mi je bilo popolnoma jasno, da pri takih zadevah kljub dolgoletnemu stažu, znanju in izkušnjah ne bi bil v pomoč, ampak bolj v nadlego.

Sicer še vedno hodim na planine, vendar vedno manj. Če nekaj časa ne grem, mi nekaj manjka. In ko se vrnem, četudi samo z Male planine, se počutim nekako izpolnjenega.