Albinovo odraščanje

Gašperjevo zgodbo ste lahko prebrali prejšnji teden. Danes je na vrsti njegov oče Albin. Njegovo življenje, ki se je odvijalo ob precej starokopitni materi, je bilo res zelo posebno.

»Rodil sem se ob koncu druge svetovne vojne. Očeta nisem nikoli poznal. Mama, ki je po smrti treh stricev, ki so padli v različnih vojskah, zagospodarila na večji kmetiji, o njem ni nikoli govorila. Ded in babica sta bila že precej v letih. Sitna in nergava sta se z mamo, ki je bila neverjetno trmasta, nenehno prepirala. Pogosto so padale težke besede, včasih so pele tudi pesti. Nemalokrat je ded nabutal tako babico kot mojo mamo, zgodilo se je tudi, da sta se obe spravili nanj. Nekoč sta mu skoraj odtrgali uho. Star sem bil pet let, ko se je na težkem vojaškem motorju (črne barve) pred hišo pripeljal zdravnik. Najprej je s pomočjo domače slivovke očistil rano, potem pa je uho brez anestezije prišil nazaj. Prepričan sem, da je dobro vedel, kaj se pri nas dogaja, saj je, ko je odhajal, vsem skupaj zagrozil, da bo naslednjič prišel z miličniki, če ne bo miru.

Od daleč je bila naša kmetija videti precej romantična. Strehe so bile krite s slamo, mimo hleva je tekel potoček, na katerem je zobu časa kljubovalo nekaj miniaturnih lesenih mlinčkov, ki jih je izdelal pokojni stric. Kamor je neslo oko, so bile njive, travniki, senožeti nad hišo pa so bile obdane z visokimi smrekami. Moja naloga je bila, da sem napajal živino. Imeli smo pet krav in dva bika, nekaj prašičev in celo jato kokoši. Vodo smo še zmeraj črpali iz šterne. Četudi so mimo kmetije leta 1955 napeljali vodovod, mama ni dovolila, da bi dobili vodo tudi v hišo. Spominjam se velikanske lesene mize. Menda so jo pod Bohkov kot postavili že okoli leta 1790. Babica je kuhala v krušni peči, na njej pa sem se grel tako poleti kot pozimi. V veži, ki je vodila na zadnjo stran hiše, je bilo zelo živahno zlasti jeseni, ko smo ribali zelje. Leta 1961 so po vsej okolici napeljevali elektriko, mama je tudi takrat rekla ne. Ni dovolila, da jo napeljejo v hišo. 'Le preko njenega trupla,' je grozila tudi dedku, ki jo je poskušal pregovoriti.

Ko sem leta 1960 končal osemletko, sem domače naloge še zmeraj pisal ob prižgani trski.

Ker sem bil edini moški pri hiši, me je mama do onemoglosti priganjala k delu. Najhuje je bilo v času košnje, saj smo vstajali že ob treh. Najprej smo pokosili v senožeti, šele na koncu v dolini. Mama je na smrt sovražila kosilnico, zato smo za košnjo uporabljali samo koso in potem grablje, da smo pograbili. Bil sem podhranjen, saj smo imeli doma komaj kaj jesti. Vrstniki so se vpisali v poklicne šole, se zaposlili, si kupili prvega fička. Jaz pa sem garal od jutra do večera. Če se nisem dobro 'obrnil', me je mama natepla, kot bi bil še zmeraj star pet let. Je pa imela eno slabost, ki pa jo je skrbno skrivala. Na skrivaj je žvečila tobak, potem pa pljuvala ostudne pljunke skozi luknjo med zobmi. Pri nas se ni govorilo ne o čustvih, ne o Bogu, ne o 'lepšem jutri'. Pomembno je bilo samo delo, delo, delo!

Vaščani, ki so včasih, ko nam je šlo za nohte, iz usmiljenja priskočili na pomoč, so bili ali zaposleni ali pa so se postarali in zaradi tega niso več zmogli. To, da ni nikogar, ki bi pomagal, je mamo zelo žrlo. Počasi, ne da bi se tega tudi sama zavedala, se je vedno bolj vdajala pijači. A komando nad nami, ki nas je imela za svoje hlapce, je pa še imela! Leta 1961 je nenadoma umrl ded. Ko je ležal na parah, je bil videti tako izsušen, da tega niti poročna obleka, v katero so ga oblekli, ni mogla skriti. Mama je želela, da 'vsi vedo', da je umrl, zato so mu cerkveni zvonovi zvonili malodane ves dan. Tudi pokopali so ga trije župniki, eden je bil ta domači, dva pa smo imeli v daljnem sorodstvu. Naslednje leto spomladi sem hudo zbolel. Naš zdravnik, ki je takrat imel že avto, me je kar sam odpeljal na Golnik. 'Malo se boš odpočil, malo te bodo pa še pozdravili,' mi je rekel. V bolnišnici sem ostal tri mesece, saj so sumili, da nimam le pljučnic, ampak tudi tuberkulozo. Pa so se na srečo zmotili. Sem pa bil zaradi te bolezni oproščen vojaščine.

V moji odsotnosti je delo na kmetiji obstalo. Mama in bolna ter precej dementna babica nista zmogli sami opraviti vsega. Eden od sosedov, ki je prav tako imel kmetijo, je prišel k mami in ji predlagal, da vzame travnike in njive v najem. Nagnala ga je kot psa, njeno zmerjanje in kričanje pa je poslušala vsa vas.

Ko sem se vrnil iz bolnišnice, je mislila, da bo spet vse, kot je bilo poprej. Pa ni bilo, ker sem bil zelo slaboten. Jeseni je zaradi lakote poginila ena od krav. Takrat pa so res prišli miličniki in se z mamo kar precej na grobo pomenili. Ko so odšli, je trmasto stiskala ustnice, rekla pa ni nič.

Bila je sobota, ko je začelo že po kosilu grmeti, se bliskati in treskati. Je ena od strel zadela naš hlev ali ji je 'pomagala' mama, ne morem reči. Ogenj se je potem razširil še na kozolec in na hišo. Le kolnica je ostala nedotaknjena. Sosedje so nam pomagali, da smo jo izpraznili, po tleh smo položili deske. V njej smo potem preživeli zimo, kako, me pa raje ne vprašajte. Ob veliki noči je potem umrla še babica, tako da sva z mamo ostala sama. Pijači se ni vdajala le ob večerih, ampak tudi čez dan. Nekoč je prišel k meni sošolec iz osnovne šole, ki je bil vodja pošte. Vprašal me je, ali bi hotel postati poštar. Čeprav sem se bal mamine jeze, sem pristal …«

(Se nadaljuje)