Dolga njiva

Ne vem, kateri letni čas je najlepši za obisk hribov. Jaz jih občudujem in obiskujem vse leto. Lepo je pozimi, ko ni gneče in se v modro nebo lesketajo sneženi kristali. Lepo je spomladi, ko cvetijo prve rože. Poleti je toplo, gneče je veliko in pogled v dolino je zaradi sopare in vročine pogosto meglen. Jeseni so noči in jutra hladna, vidljivost je jasna in čista, ljudi je manj. Macesni se že barvajo rumeno. Ko drevje odvrže svoje liste, se daleč vidi. Tako jesenske vikende rada preživim v hribih. Prva odločitev je bil Kalški greben. To goro gledam ves čas iz svojega doma, s terase in iz kuhinje. Pristop je enostaven, zapelješ se na Krvavec, vse do Plaže. Tedaj se počutim kot razvajenka. Potem si rečem, saj sem stara že čez petdeset in sem lahko malo razvajena. Pot do Dolge njive gre preko smučišča in se spusti dol v dolino. Najlepši del te doline je planinska trata. Takoj, ko pridem dol, sezujem čevlje in bosa hodim po trati. Menim, da je to najlepši del te planinske ture. Trata je ravna, trava je mehka in nizka. Počutiš se, kot da bi hodil po najboljši perzijski preprogi. Ravno prav je mehko. Čutiš jutranjo roso, planinske rože so tako mehke in hkrati grobe, da stopala rahlo masirajo. Potem si mislim, to je kneippanje. Počutim se odlično, obkrožena sem z gorami. Do take masaže imaš eno uro zmerne hoje. Ko stopam po tamkajšnji trati, si prepevam pesem pastirice Lore. Pravila je, da jo planina Dolga njiva pozdravi, da odžene vse tegobe telesa in duha. Kako so bili ljudje preprosti. Pastirska bajta, v kateri je živela, razpada. Ko je Lora pasla, sem bila jaz otrok. Srečala sem jo v samostanu, ko je obiskala mojo učiteljico klavirja. Sestra Zofija je zanjo napisala pesem in jo uglasbila. Med urami klavirja sva jo prepevali, ne da bi sestra vedela, da bom jaz kot odrasla oseba rada hodila v hribe, da bom obiskovala prav to planino in si še po dolgih letih prepevala prav to pesem. O pastirici so mi potem pripovedovali drugi ljudje, kmetje, ki so ji zaupali svojo živino. Jaz se sedaj bosa sprehajam po njenih poteh in se je spominjam. Nad Kalški greben se je razlila megla. Ko hodiva po grebenu, si mislim, saj je vseeno, če ne prideva do vrha. Pot je pot, in iz megle se nič ne vidi. V gore grem zaradi razgledov. Sredi grebena sva se obrnila nazaj. Še enkrat sva bosa hodila po Dolgi njivi, tokrat v obratni smeri. Srečala sva vsega skupaj nekaj ljudi, kar mi je všeč. Na Krvavcu si človek omisli malico, kislo mleko in ajdove žgance. Dobro je, vendar pregrešno drago, in kar me najbolj moti, vse je v embalaži za enkratno uporabo. Nič trajnostno. Na Krvavcu, ker vso opremo do vrat pripeljejo z avtomobili, kjer je zraven hotel, v katerem voda teče v potokih, kot v vsakem hotelu.