Odiseja, 2. del

Prav odnos do svojih vojakov, soborcev je zelo pomembno vprašanje, ki se ga dotika ves čas. Ali si pokopal soborce, opravil žalne svečanosti, se jim zahvalil, brez njih ti ne bi uspelo. Končno pride v stik z boginjami – vse živijo na samotnih otokih in ga oskrbijo z nasveti in posvetnimi rečmi. Vse kritike pravijo, da so ženske premalo izpostavljene, da so predstavljene kot zdravilke, ribičinje, pač nekdo, ki je Odiseju dal zatočišče, nasvete kako naprej, kaj več od tega pa ne. Kirka je vojake spremenila v svinje in mu dala nasvet, naj se spusti v Had, med mrtve. Mora se pogovoriti z mrtvimi in sprejeti lastno smrtnost in odgovornost za svoja dejanja. Da mu natančna navodila, kako se soočiti s Scilo in Karibdo, s sirenami. Sreča se s prerokom Tirezijem. Nolan je srečanje z Ahilom izpustil in ga nadomestil z drugimi liki, čeprav je v Homerjevi Odiseji srečanje z Ahilom v Hadu ključno. Ahil mu sporoči, da je bolje biti hlapec živim kot kralj mrtvim. Torej življenje na tem svetu je dar, živimo in izkoristimo ga. Boginja Kalipso lovi ribe. Odiseja hrani z lotosovimi cvetovi, ki mu zabrišejo spomin. Četudi mu obljublja nesmrtnost, življenje brez bolečin, je želja po domu večja. Kdor ima dom in kogar doma čaka ljubljena žena in otroci, bo vedno želel nazaj, pa naj bodo skušnjave, ki jih nudijo danes preroki, jutri tehnologija, še bolj mamljive, dom je pristan, kamor želiš pripluti. Kalipso mu je svetovala, naj se s svojim splavom popolnoma preda situaciji, morju in bogovom. Šele tedaj ga je morje naplavilo na rodno Itako. Upošteval je priporočila bogov, naj pride na Itako kot berač. Penelopini snubci ga bodo želeli ubiti, kot je bil ves čas v nevarnosti sin Telemach. Odisej vse zmore. Pobiti je moral gadje gnezdo snubcev, ostalo je le nekaj zvestih služabnikov in beračev. Oče in sin sta povezana in si pomagata, tudi če se nista videla 20 let, ostareli Odisej pa pobije vse snubce, saj so ti lenobni, zvijačni in slabotni. In potem nastopi Penelopa, zvesta, bistra žena, ki 20 let spretno odvrača snubce, čez dan tke mrtvaški prt za tasta in ga ponoči spara. Na koncu dočaka moža. Moža, ki je zmagovalec in hkrati poraženec, ki pobija in osvobaja. V resnici Odiseja ni zgodba o Kiklopu, sirenah ali Scili. Vse te pošasti so le zunanje podobe notranjih bojev. Najtežje ni premagati pošasti, ampak samega sebe. Odisej se mora naučiti živeti z odgovornostjo za Trojo, za mrtve soborce in za vse odločitve, ki jih je sprejel. Šele ko sprejme svojo krivdo, lahko pride domov. Privlačno je zato, ker je tako zelo aktualno. Danes ne veljajo nobene norme več. Pol sveta je v vojni in na begu. Koliko podobnih zgodb lahko zasledimo na spletu, online, pred očmi svetovne javnosti, pa ničesar ne naredimo. Nič ni več sveto, nobene norme in dogovori ne držijo več, ni modrih voditeljev, so le pohlepni politiki.

(Se nadaljuje)