Zaljubljena v glino in lončarstvo

»ABC. Izgovorite te tri glasove s spoštovanjem. ABC pomenja začetek novega veka in je vreden več od vseh mirovnih konferenc in društev narodov. ABC zida. Zato se mora slabo pred njim umakniti, trhlo podreti, na pesku zidano posuti – vse mora izginiti. ABC, ABC. To je pot našega novega človeštva. Verujte v ABC.« S temi Kosovelovimi besedami je kamniška ustvarjalka Tatjana Hlačer pozdravila zbrane na prvi izmed dveh delavnic, povezanih z glino, knjigo in kulturno dediščino, ki ju je v čast kulturnemu prazniku pripravila v ILA ustvarjalnici na svoji domačiji Pr' Koren. Letos pod naslovom Kultura ABC. Na praznični dan so pod njenim mentorstvom potekale delavnice Glina, izrazno sredstvo, dva dni kasneje pa še Osnovni elementi poslikave kamniške majolike. Tatjana Hlačer skrbno obnovljeno domačijo obiskovalcem odpre na stežaj vsaj dvakrat na leto. Tudi tokrat je del dogajanja potekal v nekdanjem hlevu domačije, danes lično urejeni delavnici, del pa v hišni knjižnici, kjer je umetnica obiskovalce spodbujala k branju poezije. In medtem ko so prvi gnetli glino in se drugi izgubljali med verzi, smo tretji prisluhnili njeni zgodbi, ki jo je sicer prav pred kratkim v kratek dokumentarni film ujela kamniška režiserka Andreja Humar Gruden.

Prepoznala problematiko slovenskega lončarstva

Tatjana Hlačer je po poklicu ekonomistka. Ko je bila njena starejša hči Teja stara štiri leta, je svojo mamo ob gledanju televizije pocukala za rokav, rekoč: »To bi rada.« Na televiziji se je predvajala delavnica z glino. Takrat se z glino ni »zastrupila« samo deklica Teja, ki danes deluje kot pedagoginja in oblikovalka na področju unikatne keramike, temveč tudi njena mama. Začela je raziskovati, obiskovati lončarje in se učiti od njih, lončarska mojstra Franc Kremžar in Karlek Žuman sta bila njena prva učitelja. Vedno bolj se je oddaljevala od svoje ekonomske kariere, dokler ni pri 41 letih zamenjala poklica in rodila se je ILA – dotik ustvarjalnosti. »Zanima me naše slovensko tradicionalno lončarstvo. Lončarji na Slovenskem so ohranili in razvili določene oblike, združili so uporabnost in estetiko.« Izpod njenih rok so začeli prihajati izdelki z zgodbo, ki so povezovali preteklost s sedanjostjo, tradicionalne oblike, interpretacija dediščine.

A daleč od tega, da bi se prepustila zgolj lastnemu ustvarjanju, Tatjana Hlačer je imela višje poslanstvo. Prepoznala je problematiko lončarstva na Slovenskem, videla je, kako hitro izginja, in bila odločena to preprečiti. Usmerila se je k ohranjanju in prenašanju te dediščine. Z Janezom Bogatajem je ustanovila Lončarsko šolo Blatnica, bila je med ustanovitelji Društva keramikov in lončarjev, ki je pred nekaj meseci praznovalo trideset let, in tudi med tistimi, ki so dve desetletji kasneje ustanovili kamniško društvo Hiša keramike, zakaj pa ne majolka.

O terapiji z umetnostjo

Vmes se je zvrstilo ogromno delavnic, tečajev, iz Ljubljane se je preselila v Kamnik in začela obnavljati domačijo, na kateri je živela njena mama. Intenzivno delo je terjalo svoj davek, pojavile so se težave z roko in hrbtenico. »Mama mi je vedno govorila: 'Tatjani, majhne posodice delaj.' Ampak jaz sem hotela delati velike,« pripoveduje slikovito. Prisilni počitek je izkoristila za pridobivanje dodatnega znanja na pedagoški fakulteti, kjer se je prvič srečala z možnostjo študija Pomoč z umetnostjo. »Najprej sem se zaljubila v glino, nato v lončarstvo in nato še v umetnostno terapijo. Gre za to, da je umetniški medij sredstvo za pomoč človeku, za raziskovanje, za osebnostno rast.«

Na novo pridobljeno terapevtsko znanje je prenesla v prakso in vzpostavila sodelovanje z večino kamniških vrtcev, več kot tisoč otrok je spoznala z glino in pri tem tudi sama prišla do marsikaterega spoznanja. »Glina absolutno pomirjujoče deluje na otroke. Ko so jo otroci dobili v roke, se je vedno zgodilo isto – nastal je trenutek popolne tišine. Tudi tisti otroci, ki so bili sicer živahni in moteči za skupino, so se ob glini popolnoma umirili. Pa tudi spoznali, da lahko vsak v koščku gline vidi nekaj drugega. To dopuščanje, da lahko vidimo različno, razvijanje strpnosti, spoštovanja – vsega tega nas uči glina,« pripoveduje umetnica.

Uporabiti obstoječe za novo vsebino

Pri svojem delu in delovanju se Tatjana Hlačer drži osnovnega vodila – nadgradnje. »Poglejmo, kaj imamo, prepoznajmo kvaliteto in uporabimo za novo vsebino.« S to mislijo je obnavljala domačijo, povezovala keramike in lončarje v Sloveniji, organizirala kolonije, s to mislijo prihajajo umetnine izpod njenih rok.

Pri vsem njenem širokem delovanju jo vedno znova najbolj očara glina. Njena preprostost, vsestranskost, tudi zdravilnost, ko začuti, da potrebuje moč. »Takrat grem v delavnico in sama sebi pomagam. Vzamem kos gline in se prepustim materialu. Izjemen izziv mi je, kdo se koga dotika – ali jaz gline ali ona mene.«

Posebno mesto ima v njenem srcu kamniška majolika, ki ji je posvetila drugi dan nedavnih delavnic. Delavnico je vodila Slavica Cvetek, ki edina poleg Irene Radej še obvlada izdelavo majolike. »Jaz majoliko poznam od otroštva, ker je moja mama Kamničanka in jih je vedno dobivala za rojstne dneve,« pripoveduje in doda, da je majolika zanjo čarobna. Prepričana je, da vrč za vino, ki je sčasoma postal okras in tudi nosilec grbov, danes pa je žal v zatonu, še čakajo boljši časi. Sama majoliko vidi kot čudovit vrč za vodo. Takole ob koncu razvije idejo, ki bo zagotovo nekoč nekje ugledala luč sveta: »Majolika še čaka, da postane vrč za vodo, ampak v materialu, ki je primeren za to. Nizkotemperaturne gline imajo lahko to težavo, da puščajo. To ne pomeni, da je slabo narejeno, to je porozen material. Včasih vidiš pri kakšni posodi, da tudi po dveh letih še pririne kakšen majhen kamenček na svobodo. Zato jaz vedno rečem otrokom: glina je živa. In pravijo tudi, da smo narejeni iz gline …«