Utrip sosedove kmetije skozi objektiv

Mekinje – Marjan, Miha in Rok so bili še majhni fantički, ko je začel njihov živžav na domači kmetiji Jeran v Mekinjah s fotoaparatom spremljati Dušan Letnar, ki živi v neposredni bližini. Tako blizu, da kakšna fotografija nastane kar skozi okno njegove dnevne sobe. V več kot desetih letih je nastalo več kot tristo fotografij, 19 izmed njih je dobilo mesto na razstavi Moji sosedje, ki so jo odprli v Foto klubu Kamnik. Na odprtje so prišli tudi mama Veronika in dva izmed omenjenih fantičev, danes že mladeniča, ki sta na razstavo povabila tudi svoje sošolce. »To je zame največje darilo, vzeli so me za svojega,« nam je povedal Dušan Letnar, s katerim smo se sprehodili po razstavi (ta je svoja vrata že zaprla).

Dokumentarno, črno-belo

Dušan Letnar je priznan kamniški fotograf, samouk. Večino časa se posveča analogni in dokumentarni fotografiji. Trenutke na Jeranovi kmetiji lovi s črno-belim filmom, kar mu, kakor je zapisala Rea Zupin v predstavitvi razstave, omogoča dinamičen razpon in avtentičen izraz.

Vse se je začelo, ko je Letnar pred nekaj več kot desetimi leti iskal temo za novo serijo dokumentarnih fotografij. »Fino je, da jo imaš nekje blizu, da je ne hodiš delat na drug konec sveta,« je razmišljal tedaj in pogledoval čez ozko vaško cesto k sosedovim, kjer se je vedno kaj dogajalo. Potem je začel fotografirati, sprva kokoške in pujse, vedno večkrat tudi kakšnega izmed domačih. Sprejeli so ga in odločil se je, da bo spremljal tri odraščajoče fante. Ti imajo tudi malce starejšo sestrico, ki pa se ni želela fotografirati – in to je fotograf s spoštovanjem sprejel.

Skromno, a svobodno otroštvo

Začeli so nastajati utrinki s kmetije, kjer se zdi, da se je čas ustavil. »Ti fantje živijo skromno, a izjemno svobodno in kreativno otroštvo,« je dejal Letnar ob fotografijah in se zaustavil ob tisti, na kateri je mali Marjan s potapljaško masko na obrazu. »Nekje je dobil tole masko in se tako veselil, da bodo šli na morje, da jo je cel mesec nosil. Tisto leto niso šli, je pa morje prvič videl potem naslednje leto.«

Večkrat je poudaril, kako pridni in delavni so sosedovi otroci, ki še pred šolo vstajajo za delo v hlevu, tam se tudi zaključi njihov dan. »Letnarjeve fotografije se upirajo obsojanju. Prepoznavajo nekaj redkega – otroke, katerih identiteta je resnično zakoreninjena izven digitalnega in potrošniškega mainstreama, ki oblikuje večino mladih danes,« je še zapisala Zupinova.

Na vprašanje, ali med razstavljenimi lahko izbere svojo najljubšo, je Dušan Letnar sprva odgovoril, da so mu vse najljubše, potem pa so se njegove oči vendarle ustavile ob najbolj srce parajoči. Tisti, na kateri je mali Marjan ob pravkar povoženem kužku. »Bil sem na vrtu in sem videl tale prizor. Takega izraza na pogrebu ne vidiš. To je fotografija brez naslova, ga ne potrebuje,« je komentiral sogovornik, ki se nikamor ne odpravi brez fotoaparata. Ko dela na vrtu, aparat počiva na klopci, in ko zazna dogajanje pri sosedih, gre v akcijo. Čeprav ga povsem spregledati vendarle ne morejo, fantje vedo, da se ne smejo pustiti motiti pri tistem, kar delajo. In da ne smejo gledati v fotoaparat. »No, kdaj mi tudi ponagajajo in prav zanalašč gledajo v objektiv,« je dejal v smehu.

V teh letih se je zvrstilo ogromno utrinkov, zgodilo se je življenje, odšli so stari ata, stara mama in stric. Letnar priznava, da je z odraščanjem fantov dogajanja manj. Danes se ne podijo več po dvorišču kot nekoč, ne gugajo se več na starem orehu, ne igrajo se s kozo na dvorišču in ne namakajo v bazenčku pred hišo. Danes raje »šraufajo motorje« in počnejo druge stvari, ki pritičejo njihovim letom. Kljub temu Moji sosedje ostajajo. Dušan Letnar poudarja, da je ta serija izjemno pomemben, če ne najpomembnejši del njegovega ustvarjanja. Moji sosedje so preveč njegovi, da bi šlo zgolj za »še en projekt«, z njim se je počasi približal Jeranovim, začutil njihov utrip, postal del njih. Zato serija nima konca, fotoaparat še vedno počiva na klopci, fotografije nastajajo ves čas in so – kot življenje samo – enkrat bolj in drugič manj vsebinsko intenzivne.