Pot na Triglav mu je življenje obrnila v drugo smer

»Moj globok poklon, Dare. Samo na Triglav si želel, takrat še otrok, pa potem vse življenje nosil v sebi strašni občutek krivde preživelega,« je na predstavitvi knjige Strela z jasnega, ki jo je po pripovedi Dareta Vidica zapisala njegova soproga Biba Jamnik Vidic, zbrane nagovoril legenda slovenskega alpinizma Viki Grošelj. »Tudi sam sem v hribih izgubil prijatelje in vem, kako pomembno je, da o tem spregovorimo, da predelamo nekaj tako strašnega, kot je smrt prijateljev. In naj povem iz izkušenj: smrti prijateljev se nikoli ne navadiš, vsaka je samo še hujša. Samo dve možnosti imaš: ali znoriš ali izkušnjo predelaš v prijazen spomin na ljudi, ki jih ni več z nami.«

Dare Vidic iz Radovljice je po petdesetih letih od tragedije, ki je vzela življenje štirim mladim planincem, storil slednje. Knjiga Strela z jasnega je sredi novembra izšla pri založbi Chiara, javnosti pa so jo prvič predstavili na nedavnem Slovenskem knjižnem sejmu v Ljubljani.

Gremo na Triglav

Dare Vidic, takrat 13-letnik s Srednje Dobrave pri Kropi, je sredi poletnih počitnic leta 1972 slišal govorice, da naj bi se nekaj mladih iz njegove in sosednje vasi odpravljalo na Triglav. Pobudnica ideje je bila njegova sestrična Ljudmila - Mila, ki je že nekaj let hodila v hribe. Prijavil se je na pohod, tako kot njegova 17-letna sestra Slavica in še sedem mladih, starih med 13 in 19 let, med njimi tudi Slavičina 18-letna dopisna prijateljica Isabel, ki je dva dni pred odhodom prišla na obisk iz Anglije.

Na pot so se odpravili na zadnji petek v juliju. Najprej z vlakom do Jesenic, nato z avtobusom do Mojstrane, od tam pa peš. Noč s petka na soboto so preživeli v domu na Kredarici, od koder so se okoli pol osme zjutraj podali na vrh Triglava. Ko so čez uro in pol prispeli do Aljaževega stolpa, so opazili, da se jim iz bohinjske smeri bližjo temni oblaki, ki so se hitro približevali, zato jih je Mila, najbolj izkušena planinka, priganjala k odhodu.

Strašna nevihta

»Nevihta nas je ujela slabih pet minut po spustu. Mislim, da so šla navzdol prva dekleta, za njimi naši fantje, sledila sta jim planinca, ki sta se nam pridružila. Skupini sta se kmalu pridružila še fanta, ki smo ju srečali, ko sta hitela gor. Spust do sedla je bil videti kot divja jaga ...« se dogajanja, ki ga je petdeset let kasneje opisal v knjigi, spominja Dare Vidic.

»Zapihal je močan veter, stemnilo se je, začela je padati sodra, spustila se je gosta megla. Močno se je ohladilo. Črn oblak je bil nenadoma tik nad nami. Okoli devetih ali malce čez so iz oblaka začele švigati strele. Začel se je sodni dan.«

Usodna strela

»Videlo se ni nič več. Spreletela me je zona, prevzel me je občutek smrtne groze. Spustil sem jeklenico, saj je slišno prasketala. Celo moje telo mi je sporočalo, naj se je za nobeno ceno ne dotikam več. Vso svojo energijo sem usmeril v hojo. Ves čas sem s pogledom iskal hrbet tistega, ki je hodil pred menoj. Ne spomnim se, kdo je to bil. Lahko je bil Roman ali mogoče Peter.

Potem sem naenkrat zaslišal čisto kratek pok. Instinktivno sem se sklonil. Čez nekaj trenutkov sem za sabo zaslišal, da nekdo kriči: 'Strela ga je, pomagajte, pomagajte!' Obrnil sem se in videl, da na tleh nekdo leži. Nisem ga poznal. Bil je eden od planincev, ki so se nam pridružili. Pozneje sem izvedel, da je bil to Janez Žumer z Bleda ...

Ko smo ga poskusili premakniti, je še enkrat počilo. Dvignilo me je v zrak, enako tudi Draga in fanta, ki mu takrat nisem poznal imena. Z besedami se ne da opisati, kaj se mi je takrat zgodilo. Bil je nezemeljski občutek. Bil sem v zraku in gledal enega od fantov, ki je ležal na tleh. Potem me je zagrnila tema.«

Srečen, da je živ

Na kraju nesreče so umrli štirje mladi ljudje, eden kasneje v bolnišnici: Jože Ješe, Marjan Rakovec in Roman Avguštin z Dobrave ter Janez Krč iz Kranja in Janez Žumer z Bleda. Dare in še dve pohodnici, Mila in Nada, so bili edini, ki so nesrečo preživeli brez telesnih poškodb. A grozljiva nesreča je za vedno pustila rane v življenju preživelih.

»Grozno sem se počutil. Kot bi vsa teža tega sveta legla name. Nisem mogel sprejeti, da prijateljev, s katerimi smo še pred nekaj urami zbijali šale, ni več ... Po glavi so mi rojile misli in vprašanja, zakaj sem jaz ostal živ in nepoškodovan, moji prijatelji pa so mrtvi ... Slabi občutki so me prežemali tudi zato, ker sem bil srečen, srečen, da sam živ.«

Rane, ki so ostale

Tako kot večina ljudi, ki se spoprijemajo s hudimi travmami, je tudi Dare na rane, ki so jih naredile travme, »nalepil obliž«. In tako vsakič znova. Ko mu je nenadoma umrl nekajmesečni otrok, ko je bitko z boleznijo izgubila njegova prva žena Rezka, stara komaj 44 let.

Čez čas, ko si je vseeno dovolil zaživeti na novo, je spoznal, da nikoli ne bo zares živel, če ne bo očistil svojih ran. S pomočjo druge žene Bibe Jamnik Vidic se je po petdesetih letih vendarle podal na pot spopadanja s krivdo, bolečino, strahom in nazadnje sprejetja vsega, kar se mu je zgodilo. Pri 13 letih se je namreč Daretovo do tedaj idilično življenje presekalo in se obrnilo v popolnoma drugo smer, kot če ne bi bilo nesreče, je opozorila avtorica.

Knjiga in film

Ideja o knjigi in filmu se je zakoncema Vidic pravzaprav utrnila po tem, ko je bil prav v Gorenjskem glasu poleti 2012 ob štirideseti obletnici tragičnega dogodka objavljen pogovor z Daretom. Tedaj je začel iskati stike z drugimi udeleženci nesreče, oglasil se mu je eden od reševalcev ... S soprogo sta se nekaj kasneje začela pogovarjati o filmu in knjigi. Scenarij, ki ga je napisala Biba Jamnik Vidic, je vzbudil zanimanje Rožleta Bregarja, fotografa, snemalca in režiserja iz produkcijske skupine Vizualist.

Snemanje dokumentarca so začeli leta 2021, premierno pa ga bodo prikazali februarja prihodnje leto na Festivalu gorniškega filma.

Iskati krivce bi bilo krivično

»To je unikatna knjiga in zelo vesel sem, da je nastala,« je o delu Strela z jasnega povedal Viki Grošelj. »Iz tragičnega dogodka je izšla neka nehotena slovenska epska zgodba, ki jo vsi poznamo, čeprav slabo – ravno danes sem na primer izvedel, da je pri reševanju ponesrečenih sodeloval tudi Jože Rovan, sedanji predsednik Planinske zveze Slovenije,« je na predstavitvi povedal Grošelj. Poudaril je tudi, da zdaj, ko vemo mnogo več podrobnosti o nesreči, ne bi bilo prav, da bi hoteli najti krivca za to, kar se je zgodilo pred petimi desetletji. »To so bili časi, ko vremenske napovedi niso bile na voljo vsak trenutek, pa tudi nevihta se je bliskovito in silovito razvila v dopoldanskem času, ne popoldne, ko je to bolj običajno. Z današnjega vidika je fascinantno, kako so se odpravili na vrh brez varovalnih kompletov, brez čelad, kako so po nesreči tekli do Kredarice in se je dobro izšlo, kako so lahko naslednji dan odkorakali proti Krmi sami, brez spremstva ... A v tistih časih to ni bilo nič nenavadnega, zato bi se bilo krivično spraševati, kdo je kaj naredil narobe.«

Prav je, meni Grošelj, da je to, kar se je zgodilo pred več kot petdesetimi leti, zapisano. Ne le zaradi tistih, ki so preživeli. »Knjige pišemo in filme snemamo tudi zato, da so ljudje, ki smo jih izgubili v gorah, na ta način še vedno živi, še vedno z nami.«