Slikarska razstava
Slikarstvo v družbi z glasbo
V londonski galeriji Tate Modern za prihodnjo pomlad napovedujejo doslej največjo pregledno razstavo britanske umetnice Tracey Emin. Kot so zapisali, je umetničina zavezanost zelo neposrednemu izražanju same sebe spremenila naše razumevanje umetnosti in še danes vpliva na sodobno umetnost.***
Razstava z naslovom Drugo življenje (A Second Life) bo po pisanju spletnega portala Art Daily zajela umetničino 40-letno ustvarjanje, od prelomnih instalacij iz 90. let prejšnjega stoletja do najnovejših slik in bronastih skulptur, ki bodo razstavljene prvič. Predstavila bo ključne dogodke, ki so zaznamovali umetničino življenje. Postavitev, ki nastaja v tesnem sodelovanju z Emin, bo združila približno 90 del v različnih medijih ter prikazala umetničin brezkompromisen pristop k temam ljubezni, travme in osebnega razvoja.
Razstavo bo uvedla predstavitev del iz njene prve samostojne razstave v galeriji White Cube z naslovom Moja večja retrospektiva 1982-93, in sicer s serijo fotografij njenih slik iz umetniške šole iz 80. let minulega stoletja, ki jih je umetnica uničila po težkem obdobju v svojem življenju. Ob njih bo predstavljeno delo Tracey Emin CV 1995, ki je obenem avtoportret in prvoosebna pripoved o umetničinem življenju, ter video z naslovom Zakaj nisem postala plesalka iz leta 1995. V slednjem Emin pripoveduje o travmatičnih dogodkih iz najstniških let v Margateu.
Umetničina tesna povezanost z rojstnim mestom Margate je bila rdeča nit v njenem ustvarjanju. Margate je zapustila pri 15 letih, v poznih najstniških letih in zgodnjih dvajsetih pa se je občasno vračala, preden se je leta 1987 preselila v London. Po smrti matere v Margateu leta 2016 in premaganem raku leta 2020 se je Emin vrnila v to obmorsko mesto, kjer se je za stalno naselila. Delo z naslovom Nora Tracey iz Margatea: Vsi so že bili tam iz leta 1997 priča o burnih letih, ki jih je preživela v mestu, medtem je delo To ni način, kako želim umreti iz leta 2005 navdihnil mestni zabaviščni parka Dreamland.
Emin se v svojih delih pogosto loteva osebnih travm in bolečine. V enem od svojih najbolj osebnih video del z naslovom Kako se počuti iz leta 1996 podaja izzivalno in hkrati opolnomočujoče pričevanje o splavu, kjer so stvari šle narobe. V njem opisuje tako institucionalno zanemarjanje kot fizične in psihološke posledice zavrnitve materinstva. Prvič pa bo javno razstavljena prešita odeja z naslovom Zadnji iz zlata iz leta 2002 na temo splava.
Kot še piše spletni portal, bosta v središču postavitve instalaciji Izganjanje zadnje slike, ki sem jo kdajkoli naredila iz leta 1996 in Moja postelja iz leta 1998. Prva dokumentira tritedensko obdobje, v katerem se je Emin zaprla v eno od stockholmskih galerij in poskušala ponovno vzpostaviti odnos do slikarstva, ki ga je opustila šest let prej po izkušnji s splavom. Druga je ikonična instalacija, za katero je bila umetnica tudi nominirana za Turnerjevo nagrado.
Prav tako bo na razstavi obravnavana umetničina izkušnja z rakom in operacijami. Bronasta skulptura Vnebovzetje iz leta 2024 raziskuje umetničino razmerje do lastnega telesa po več operacijah zaradi raka na mehurju. Dopolnjevali jo bodo posnetki iz novega dokumentarnega filma, ki bo premierno prikazan v Tate Modern, in bo tematiziral stomo, s katero zdaj živi. Vrhunec razstave bodo umetničine slike velikih formatov iz zadnjega obdobja, ki ponazarjajo umetničino v polnosti živeto življenje. (konec)tv/mlj STA013 2025-09-11/06:00
Razstava z naslovom Drugo življenje (A Second Life) bo po pisanju spletnega portala Art Daily zajela umetničino 40-letno ustvarjanje, od prelomnih instalacij iz 90. let prejšnjega stoletja do najnovejših slik in bronastih skulptur, ki bodo razstavljene prvič. Predstavila bo ključne dogodke, ki so zaznamovali umetničino življenje. Postavitev, ki nastaja v tesnem sodelovanju z Emin, bo združila približno 90 del v različnih medijih ter prikazala umetničin brezkompromisen pristop k temam ljubezni, travme in osebnega razvoja.
Razstavo bo uvedla predstavitev del iz njene prve samostojne razstave v galeriji White Cube z naslovom Moja večja retrospektiva 1982-93, in sicer s serijo fotografij njenih slik iz umetniške šole iz 80. let minulega stoletja, ki jih je umetnica uničila po težkem obdobju v svojem življenju. Ob njih bo predstavljeno delo Tracey Emin CV 1995, ki je obenem avtoportret in prvoosebna pripoved o umetničinem življenju, ter video z naslovom Zakaj nisem postala plesalka iz leta 1995. V slednjem Emin pripoveduje o travmatičnih dogodkih iz najstniških let v Margateu.
Umetničina tesna povezanost z rojstnim mestom Margate je bila rdeča nit v njenem ustvarjanju. Margate je zapustila pri 15 letih, v poznih najstniških letih in zgodnjih dvajsetih pa se je občasno vračala, preden se je leta 1987 preselila v London. Po smrti matere v Margateu leta 2016 in premaganem raku leta 2020 se je Emin vrnila v to obmorsko mesto, kjer se je za stalno naselila. Delo z naslovom Nora Tracey iz Margatea: Vsi so že bili tam iz leta 1997 priča o burnih letih, ki jih je preživela v mestu, medtem je delo To ni način, kako želim umreti iz leta 2005 navdihnil mestni zabaviščni parka Dreamland.
Emin se v svojih delih pogosto loteva osebnih travm in bolečine. V enem od svojih najbolj osebnih video del z naslovom Kako se počuti iz leta 1996 podaja izzivalno in hkrati opolnomočujoče pričevanje o splavu, kjer so stvari šle narobe. V njem opisuje tako institucionalno zanemarjanje kot fizične in psihološke posledice zavrnitve materinstva. Prvič pa bo javno razstavljena prešita odeja z naslovom Zadnji iz zlata iz leta 2002 na temo splava.
Kot še piše spletni portal, bosta v središču postavitve instalaciji Izganjanje zadnje slike, ki sem jo kdajkoli naredila iz leta 1996 in Moja postelja iz leta 1998. Prva dokumentira tritedensko obdobje, v katerem se je Emin zaprla v eno od stockholmskih galerij in poskušala ponovno vzpostaviti odnos do slikarstva, ki ga je opustila šest let prej po izkušnji s splavom. Druga je ikonična instalacija, za katero je bila umetnica tudi nominirana za Turnerjevo nagrado.
Prav tako bo na razstavi obravnavana umetničina izkušnja z rakom in operacijami. Bronasta skulptura Vnebovzetje iz leta 2024 raziskuje umetničino razmerje do lastnega telesa po več operacijah zaradi raka na mehurju. Dopolnjevali jo bodo posnetki iz novega dokumentarnega filma, ki bo premierno prikazan v Tate Modern, in bo tematiziral stomo, s katero zdaj živi. Vrhunec razstave bodo umetničine slike velikih formatov iz zadnjega obdobja, ki ponazarjajo umetničino v polnosti živeto življenje. (konec)tv/mlj STA013 2025-09-11/06:00