Raznolikost in vključevanje
Govori Ninino srce
V bonnski Umetnostni galeriji so v luči 80-letnice filmskega ustvarjalca Wima Wendersa pripravili veliko retrospektivo, ki med drugim predstavlja njegove filme, fotografije, jedkanice in pisma. In vse se vrti okoli večne teme, kaj pomeni potovati po svetu.***
Retrospektiva po poročanju nemškega portala Deutsche Welle tudi prikazuje, kako so Wendersova potovanja po svetu in filmska vizija deloma zaznamovana z lepoto izgubljenosti.
Za Wendersa stanje izgubljenosti ne pomeni poraza, ampak obliko sreče. \"Ko si izgubljen, se popolnoma prepustiš in si prisoten,\" je v pogovoru za DW povedal nemški filmski ustvarjalec, ki že več kot pet desetletij vabi gledalce, da se izgubijo v njegovih filmih, ki vodijo skozi neznane pokrajine in tihe, čustvene prostore. In za Wendersa po pisanju DW gibanje ni bilo nikoli samo potovanje - bilo je odkritje.
Rodil se je 14. avgusta 1945, tik pred koncem druge svetovne vojne, v Düsseldorfu in odraščal v mestu, ki je bilo skoraj v celoti v ruševinah. Na otvoritvi retrospektive se je Wenders, ki se sam pogosto označuje za popotnika, spominjal nadrealističnega kontrasta med povojno Nemčijo in podobami oddaljenih krajev, ki jih je videl v leksikonu svojega dedka in časopisih svojega očeta.
V 70. letih minulega stoletja je Wenders začel snemati filme in se poleg svojih rojakov Wernerja Herzoga in Rainera Wernerja Fassbinderja razvil v ključno osebnost novega nemškega filma. Njegova trilogija filmov ceste - Alice v mestih, Napačen gib in V teku časa je že obravnavala eno od njegovih osrednjih tem: ljudi v gibanju, čustvenem in fizičnem, v iskanju povezanosti ali pripadnosti.
Film Paris, Teksas iz leta 1984, ki se ukvarja z izgubo in odrešitvijo na ameriškem jugozahodu, mu je prinesel mednarodni sloves. Film, za katerega je Wenders prejel tako zlato palmo kot bafto, danes velja za filmsko klasiko.
Poleg filmske kariere je Wenders že dolgo dejaven tudi kot fotograf, znan po svojih sugestivnih fotografijah zapuščenih krajev, prezrtih kotičkov in dolgih, tihih ulic.
Na razstavi, ki bo v bonnski Bundeskunsthalle na ogled do 11. januarja 2026, po navedbah DW Wendersova dela nagovarjajo vsakogar, ki se je kdaj počutil izgubljenega ali si želel več, saj njegove zgodbe nakazujejo na to, da lahko, ko smo izgubljeni, odkrijemo nove poglede - ne le na svet, ampak tudi na nas same. (konec)mlj/kb STA093 2025-08-11/15:23
Retrospektiva po poročanju nemškega portala Deutsche Welle tudi prikazuje, kako so Wendersova potovanja po svetu in filmska vizija deloma zaznamovana z lepoto izgubljenosti.
Za Wendersa stanje izgubljenosti ne pomeni poraza, ampak obliko sreče. \"Ko si izgubljen, se popolnoma prepustiš in si prisoten,\" je v pogovoru za DW povedal nemški filmski ustvarjalec, ki že več kot pet desetletij vabi gledalce, da se izgubijo v njegovih filmih, ki vodijo skozi neznane pokrajine in tihe, čustvene prostore. In za Wendersa po pisanju DW gibanje ni bilo nikoli samo potovanje - bilo je odkritje.
Rodil se je 14. avgusta 1945, tik pred koncem druge svetovne vojne, v Düsseldorfu in odraščal v mestu, ki je bilo skoraj v celoti v ruševinah. Na otvoritvi retrospektive se je Wenders, ki se sam pogosto označuje za popotnika, spominjal nadrealističnega kontrasta med povojno Nemčijo in podobami oddaljenih krajev, ki jih je videl v leksikonu svojega dedka in časopisih svojega očeta.
V 70. letih minulega stoletja je Wenders začel snemati filme in se poleg svojih rojakov Wernerja Herzoga in Rainera Wernerja Fassbinderja razvil v ključno osebnost novega nemškega filma. Njegova trilogija filmov ceste - Alice v mestih, Napačen gib in V teku časa je že obravnavala eno od njegovih osrednjih tem: ljudi v gibanju, čustvenem in fizičnem, v iskanju povezanosti ali pripadnosti.
Film Paris, Teksas iz leta 1984, ki se ukvarja z izgubo in odrešitvijo na ameriškem jugozahodu, mu je prinesel mednarodni sloves. Film, za katerega je Wenders prejel tako zlato palmo kot bafto, danes velja za filmsko klasiko.
Poleg filmske kariere je Wenders že dolgo dejaven tudi kot fotograf, znan po svojih sugestivnih fotografijah zapuščenih krajev, prezrtih kotičkov in dolgih, tihih ulic.
Na razstavi, ki bo v bonnski Bundeskunsthalle na ogled do 11. januarja 2026, po navedbah DW Wendersova dela nagovarjajo vsakogar, ki se je kdaj počutil izgubljenega ali si želel več, saj njegove zgodbe nakazujejo na to, da lahko, ko smo izgubljeni, odkrijemo nove poglede - ne le na svet, ampak tudi na nas same. (konec)mlj/kb STA093 2025-08-11/15:23