Upokojenci
»Pokojnina je nedotakljiva«
V programu Fabula Hub, ki ga festival Fabula namenja mladim, perspektivnim literarnim glasovom, je v soboto zvečer v Klubu CD potekal pogovor z italijansko-pakistanskim pisateljem Saifom ur Rehmanom Rajo. O svojem romanu Hidžra je povedal, da gre za njegovo zgodbo, da pa je to med drugim tudi roman o tem, kdo je pravi Italijan in kdo Pakistanec.***
Kot so zapisali pri Festivalu Literature sveta - Fabula, roman Hidžra skozi zgodbo o otroštvu v Ravalpindiju in mladostniških letih v Italiji raziskuje kompleksne prehode med kulturami, spolno identiteto in družbenimi predsodki. Raja nas v svojem delu popelje v notranji svet posameznika, ki ga družba zaradi njegove spolne usmerjenosti in kulturne razpetosti ne sprejema.
Pisatelj je v pogovoru s Špelo Setničar obudil spomin na svoje otroštvo, ko kot deček ni bil takšen, kakršnega bi si njegov oče želel. Privlačile so ga punčke njegovih sestričen, uhani in pisana oblačila njegove matere, rad je česal svoje sestrične. Kot je povedal, je že zelo zgodaj razumel, da družba, v kateri živi, tega ne sprejema.
Ker, kot zapiše v romanu, spozna, da ga odrasli ne poslušajo, mu nočejo nameniti svojega časa, začne pri osmih letih pisati dnevnik. V pogovoru je pojasnil, da mu je dnevnik postal način pogovora.
V romanu pa ni želel zgolj pisati o svojih bolečinah, ampak ga je k pisanju leta 2020 spodbudila univerzalnost njegove zgodbe. Takrat je učil na šoli in septembra je v razred dobil enajstletnika iz Bangladeša, ki je pravkar prišel v Italijo. V dečku je videl samega sebe, poznal je njegove občutke. Odločil se je, da bo svojo zgodbo napisal in jo uporabil kot kolektivni megafon.
Kot je še povedal, je sam za Italijane preveč temen, preveč pakistanski, po drugi strani je za svojo pakistansko družino zreduciran zgolj na italijanskega nečaka.
V romanu in tudi v pisateljevem življenju imajo pomembno vlogo hrana in začimbe. Kot je povedal, obožuje kuhanje, a skoraj nikoli ne kuha zase. Južnoazijska kuhinja zahteva veliko časa, poleg tega se običajno obroke pripravlja za najmanj dve ali več oseb. V svetu, kjer se nam ves čas mudi, ve, da bo ta, za katerega je kuhal, vsaj za deset minut užival v hrani, je pojasnil.
Sicer pa, kot je dodal, je kuhanje ena od stvari, ki pod vprašaj postavlja njegovo moškost. Kuhati ga je naučila mama, ki se ni hotela ozirati na to, kaj si o tem mislijo drugi. Danes ve, da ga je poučevala preko začimb. Te mu danes pomenijo sredstvo, preko katerega lahko poskrbi za drugega.
Kot je izpostavila moderatorka, je ena od misli v romanu, da Alah ni moškega spola. Raja je pojasnil, da za razliko od krščanstva, kjer je Bog človeka ustvaril po svoji podobi, v islamu Alah ni podoben človeku. Ni ne moški in ne ženka. Ker je, kar je bilo v njegovem življenju bilo dobrega, prišlo od žensk, je bog, če obstaja, zanj ženskega spola.
Beseda je tekla tudi o etiketah in njihovi nujnosti za posameznika. Sam jih je, kot je povedal Raja, kot najstnik potreboval, saj so mu pomenile potrditev njegovega obstoja. Danes ve, da so bile neke vrste oklep in danes tudi ne želi več, da se ga označuje na tak način. Meni namreč, da so naše identitete fluidne.
Saif ur Rehman Raja je bil rojen leta 1994 v Ravalpindiju v Pakistanu, pri enajstih letih pa se je z družino preselil v Italijo. Diplomiral je iz pedagogike in se posvetil raziskovanju multikulturalizma ter kritične teorije rase na Univerzi v Sieni. Njegova literarna in raziskovalna dela se osredotočajo na migracije, vprašanja družbenih izključitev in marginaliziranih identitet, si zapisali pri Fabuli. (konec)tv/mrn STA044 2025-03-16/09:24
Kot so zapisali pri Festivalu Literature sveta - Fabula, roman Hidžra skozi zgodbo o otroštvu v Ravalpindiju in mladostniških letih v Italiji raziskuje kompleksne prehode med kulturami, spolno identiteto in družbenimi predsodki. Raja nas v svojem delu popelje v notranji svet posameznika, ki ga družba zaradi njegove spolne usmerjenosti in kulturne razpetosti ne sprejema.
Pisatelj je v pogovoru s Špelo Setničar obudil spomin na svoje otroštvo, ko kot deček ni bil takšen, kakršnega bi si njegov oče želel. Privlačile so ga punčke njegovih sestričen, uhani in pisana oblačila njegove matere, rad je česal svoje sestrične. Kot je povedal, je že zelo zgodaj razumel, da družba, v kateri živi, tega ne sprejema.
Ker, kot zapiše v romanu, spozna, da ga odrasli ne poslušajo, mu nočejo nameniti svojega časa, začne pri osmih letih pisati dnevnik. V pogovoru je pojasnil, da mu je dnevnik postal način pogovora.
V romanu pa ni želel zgolj pisati o svojih bolečinah, ampak ga je k pisanju leta 2020 spodbudila univerzalnost njegove zgodbe. Takrat je učil na šoli in septembra je v razred dobil enajstletnika iz Bangladeša, ki je pravkar prišel v Italijo. V dečku je videl samega sebe, poznal je njegove občutke. Odločil se je, da bo svojo zgodbo napisal in jo uporabil kot kolektivni megafon.
Kot je še povedal, je sam za Italijane preveč temen, preveč pakistanski, po drugi strani je za svojo pakistansko družino zreduciran zgolj na italijanskega nečaka.
V romanu in tudi v pisateljevem življenju imajo pomembno vlogo hrana in začimbe. Kot je povedal, obožuje kuhanje, a skoraj nikoli ne kuha zase. Južnoazijska kuhinja zahteva veliko časa, poleg tega se običajno obroke pripravlja za najmanj dve ali več oseb. V svetu, kjer se nam ves čas mudi, ve, da bo ta, za katerega je kuhal, vsaj za deset minut užival v hrani, je pojasnil.
Sicer pa, kot je dodal, je kuhanje ena od stvari, ki pod vprašaj postavlja njegovo moškost. Kuhati ga je naučila mama, ki se ni hotela ozirati na to, kaj si o tem mislijo drugi. Danes ve, da ga je poučevala preko začimb. Te mu danes pomenijo sredstvo, preko katerega lahko poskrbi za drugega.
Kot je izpostavila moderatorka, je ena od misli v romanu, da Alah ni moškega spola. Raja je pojasnil, da za razliko od krščanstva, kjer je Bog človeka ustvaril po svoji podobi, v islamu Alah ni podoben človeku. Ni ne moški in ne ženka. Ker je, kar je bilo v njegovem življenju bilo dobrega, prišlo od žensk, je bog, če obstaja, zanj ženskega spola.
Beseda je tekla tudi o etiketah in njihovi nujnosti za posameznika. Sam jih je, kot je povedal Raja, kot najstnik potreboval, saj so mu pomenile potrditev njegovega obstoja. Danes ve, da so bile neke vrste oklep in danes tudi ne želi več, da se ga označuje na tak način. Meni namreč, da so naše identitete fluidne.
Saif ur Rehman Raja je bil rojen leta 1994 v Ravalpindiju v Pakistanu, pri enajstih letih pa se je z družino preselil v Italijo. Diplomiral je iz pedagogike in se posvetil raziskovanju multikulturalizma ter kritične teorije rase na Univerzi v Sieni. Njegova literarna in raziskovalna dela se osredotočajo na migracije, vprašanja družbenih izključitev in marginaliziranih identitet, si zapisali pri Fabuli. (konec)tv/mrn STA044 2025-03-16/09:24