Komenda
Več sredstev za šport
Pred preiskovalno komisijo DZ o ugotavljanju dejanskega stanja domnevno ukradenih otrok sta danes pričala zakonca, ki sta leta 1990 posvojila otroka iz Sarajeva. Opisala sta svojo izkušnjo na centru za socialno delo v Sloveniji, kjer so ju po njunih besedah zavrnili, ko sta začela spraševati o govoricah, da se za posvojitve otrok plačuje.***
Marija in Črtomir Korošec sta leta 1987 vlogo za posvojitev otroka podala na center za socialno delo v Ljubljani. Priskrbeti sta morala cel kup dokumentov in dokazil ter se redno udeleževati izobraževalnih sestankov o ravnanju z otrokom. S 56. mesta v vrsti za posvojitev sta maja 1989 prišla do šestega. Računala sta, da bi do posvojitve lahko prišlo septembra 1990, sta povedala na odprtem delu današnje seje.
Po njunem pripovedovanju sta se nato odpravila na krajši dopust, kjer sta srečala žensko, ki jima je povedala, da je tudi njen vnuk posvojen in da so za to morali veliko plačati.
Ko sta prišla z dopusta, sta poklicala ljubljanski center za socialno delo, da bi izvedela, kdaj bosta lahko posvojila otroka. A so jima na njuno presenečenje rekli, da sploh še nista v čakalni vrsti. Povprašala sta tudi o zgodbi o plačilu za posvojitev, a so pristojni to zanikali.
\"Čez čas pa nama je v pisarni socialna delavka povedala, da dajejo rdečo luč za posvojitev,\" je pojasnila Marija. \"Razlog je bil, da imajo drugi boljše pogoje, kar ni res. Imeli smo vse pogoje, dobre službe, hišo, avto,\" jo je dopolnil mož. Spomnil je, da so kar tri mesece čakali, da so dobili zavrnitveni dokument.
Nato sta začela pošiljati vloge za posvojitev bolnišnicam, sirotišnicam po celi bivši Jugoslaviji. Poklicala sta tudi bolnišnico v Sarajevu. Od tam sta 4. maja 1990 domov v Slovenijo pripeljala poldrugi mesec staro dojenčico z odpustnim listom.
V Postojni sta otroka peljala na pregled k pediatru, kjer ju je medicinska sestra vprašala, koliko sta dala za dojenčka. Kot je dejala Marija Korošec, je bila nad vprašanjem začudena, šele pozneje pa se ji je posvetilo, da ju sprašuje o plačilu za punčko.
Aleksandra Reberška (NSi) je zanimalo predvsem dogajanje na centru za socialno delo, zlasti, ko je zagorela \"rdeča luč\". Prepričan je, da sta Koroščeva kljub triletnemu udeleževanju izobraževanj dobila rdečo luč, ker sta z vprašanji o plačilih dregnila v \"osje gnezdo\".
Del današnje seje je potekal tudi za zaprtimi vrati, saj so se člani dogovarjali o nadaljnjem delu. (konec)vi/spc STA195 2025-03-18/20:02
Marija in Črtomir Korošec sta leta 1987 vlogo za posvojitev otroka podala na center za socialno delo v Ljubljani. Priskrbeti sta morala cel kup dokumentov in dokazil ter se redno udeleževati izobraževalnih sestankov o ravnanju z otrokom. S 56. mesta v vrsti za posvojitev sta maja 1989 prišla do šestega. Računala sta, da bi do posvojitve lahko prišlo septembra 1990, sta povedala na odprtem delu današnje seje.
Po njunem pripovedovanju sta se nato odpravila na krajši dopust, kjer sta srečala žensko, ki jima je povedala, da je tudi njen vnuk posvojen in da so za to morali veliko plačati.
Ko sta prišla z dopusta, sta poklicala ljubljanski center za socialno delo, da bi izvedela, kdaj bosta lahko posvojila otroka. A so jima na njuno presenečenje rekli, da sploh še nista v čakalni vrsti. Povprašala sta tudi o zgodbi o plačilu za posvojitev, a so pristojni to zanikali.
\"Čez čas pa nama je v pisarni socialna delavka povedala, da dajejo rdečo luč za posvojitev,\" je pojasnila Marija. \"Razlog je bil, da imajo drugi boljše pogoje, kar ni res. Imeli smo vse pogoje, dobre službe, hišo, avto,\" jo je dopolnil mož. Spomnil je, da so kar tri mesece čakali, da so dobili zavrnitveni dokument.
Nato sta začela pošiljati vloge za posvojitev bolnišnicam, sirotišnicam po celi bivši Jugoslaviji. Poklicala sta tudi bolnišnico v Sarajevu. Od tam sta 4. maja 1990 domov v Slovenijo pripeljala poldrugi mesec staro dojenčico z odpustnim listom.
V Postojni sta otroka peljala na pregled k pediatru, kjer ju je medicinska sestra vprašala, koliko sta dala za dojenčka. Kot je dejala Marija Korošec, je bila nad vprašanjem začudena, šele pozneje pa se ji je posvetilo, da ju sprašuje o plačilu za punčko.
Aleksandra Reberška (NSi) je zanimalo predvsem dogajanje na centru za socialno delo, zlasti, ko je zagorela \"rdeča luč\". Prepričan je, da sta Koroščeva kljub triletnemu udeleževanju izobraževanj dobila rdečo luč, ker sta z vprašanji o plačilih dregnila v \"osje gnezdo\".
Del današnje seje je potekal tudi za zaprtimi vrati, saj so se člani dogovarjali o nadaljnjem delu. (konec)vi/spc STA195 2025-03-18/20:02