Petra Seliškar za STA: Na planini se počutiš majhnega in si hkrati del nečesa velikega (intervju)
pogovarjala se je Natja Kapitler Ljubljana

Filmska ustvarjalka Petra Seliškar v dokumentarnem filmu Gora se ne bo premaknila pripoveduje zgodbo o bratih, ki živijo ter pasejo ovce in krave v gorah Severne Makedonije. V intervjuju za STA je osvetlila življenje planšarjev, ki lahko na več mestih ponudi vpogled v tisto najbolj prvinsko, za zahodnega človeka pogosto izgubljeno dojemanje sveta.***
Večkrat nagrajena režiserka, scenaristka in producentka Seliškar je leta 2003 ustanovila lastno produkcijsko hišo Petra Pan film, ki se ukvarja z dokumentarnimi filmi. Na filmski sceni se je uveljavila kot filmska ustvarjalka z globokim vpogledom, senzibilnostjo, močno pripovedno močjo in izvirnim pristopom. Med drugim je režirala celovečerne dokumentarne filme Babice revolucije, Mama Europa in Telo.
Kot mama dveh otrok je pogosto razmišljala o načinu odraščanja v trenutnem sistemu, temo planšarstva pa ji je približala producentka s Finske, ki je zaradi zanimanja za delovne pse šarplanince odšla na goro Solunska Glava v Severni Makedoniji. Za nastanek dokumentarnega filma Gora se ne bo premaknila, ki je v gorah nastajal pet poletij, jo je spodbudila zgodba bratov, starih med šest in 21 let, ki skupaj odraščajo in pasejo ovce.
\"Nimajo počitnic, to so njihove počitnice, nimajo nobene nedelje, prostega dneva, rojstnega dneva ali novega leta,\" je povedala in pojasnila, da ne gre za dokumentarec, ki bo prikazal planšarstvo v maniri Kekca. Gre za dokumentarec o planšarstvu v sodobnem času \"z vsemi frustracijami, bolečinami, pomanjkanjem, željo po tistem, česar nimajo, in razumevanjem tega, kar imajo\".
\"Fantje imajo v gorah svobodo, to so njihove ovce, nimajo pa vodje, ki jim narekuje, kako morajo delati in koliko morajo prodati. Vsak ob rojstvu dobi sto ovc, za katere mora skrbeti. Nimajo nikogar, ki jim bo rekel, da morajo domov, je pa jasno, da ni počitka, ni pavze, ne morejo niti reči, da so zboleli. To je največja razlika med njimi in nami,\" je povedala.
Brate je opazovala kot enega otroka v različnih obdobjih odraščanja in ob tem razmišljala o vseh fazah predajanja znanja. Snemalna ekipa je z njimi tako preživela pet poletij. Kot je povedala režiserka, so otroci pred njimi odraščali in postajali možje. \"Odnos med nami je ostal pristen. Na začetku sem bila v vlogi mame, sestre in tete, zdaj pa vem, da smo prijatelji za vedno.\"
V projekt je po lastnih besedah vstopila z zahodnjaško idejo o tem, zakaj otroci delajo in kaj počnejo njihovi starši, kasneje pa ugotovila, \"da nekaterih stvari ne moreš početi, če jih ne počneš od majhnega, nato pa znanje preneseš naprej na svoje brate in sestre\".
Psi jim predstavljajo prijateljstvo, varnost, sočutje in emocije
V filmu je mogoče opaziti tudi tesno povezanost fantov z naravo in živalmi, predvsem psi, ki njih in njihovo drobnico varujejo pred plenilci. Družbo jim dela 19 šarplanincev, 600 ovc, 83 krav in svizci. Ovce jim predstavljajo delo in hrano, psi pa so zamenjali njihove prijatelje, ki živijo v vasi ali mestu. Kot je povedala Seliškar, je njihovi psi nikoli nisi napadli, kar je za delovne pse prava redkost, sedem članov ekipe pa je bilo, dokler niso postali del njihove črede ovc, pred nenehno preizkušnjo. Na planini so sicer še drugi pastirji, s katerimi se vsake toliko časa družijo, a v psih najdejo varnost, sočutje in čustva.
Dokumentarec zaradi tišine in samote planšarstva deluje meditativno, je pa Seliškar poudarila, da planine ne gre podcenjevati, to ni varno okolje. Med snemanjem je denimo strela ubila 30 ovc. Namen filma je bil po njenih besedah prikazati veliko dramo planšarstva ter gledalcu približati pomen planšarja in življenje otroka, ki tam odrašča. Ob tem je poudarila, da nima pravice soditi njihovega odnosa do živeli ali vzgoje, ki je v marsičem v popolnem nasprotju z uveljavljenimi doktrinami.
Film kot možnost za premislek v času, ki nas potiska v tesne prostore
Z dokumentarnim filmom je Seliškar želela ustvariti prostor za razmislek o sodobni družbi. \"Ta samota in na nek način dolgčas proizvedeta male mislece ali filozofe, ki razmišljajo o stvareh, za katere mi nimamo časa oziroma smo pri tem površni.\" Njihova koča se nahaja na 2400 metrih nadmorske višine na gori Solunska Glava, kjer je tekoča voda oddaljena dva kilometra, imajo solarne panele, internet je dostopen le na določenih vrhovih enkrat na dan. Temperatura se tekom dneva spremeni za 35 stopinj. \"Svet se ti obrne na glavo, ko ugotoviš, da vseh nam samoumevnih stvari oni nimajo,\" je povedala za STA.
Gora se ne bo premaknila po besedah režiserke nudi možnost za razmislek o tem, kako daleč od bistva, da živimo z naravo, smo odpluli. To se ji zdi ključno \"v času, ki nas vedno bolj potiska v tesne prostore\", v njihovi situaciji pa je prostranost ključna, saj se na planini počutiš majhnega in si hkrati del nečesa velikega.
Pri snemanju dokumentarnih filmov gre za zaupanje med ekipo in karakterji
Seliškar večinoma ustvarja osebne dokumentarne filme, objektivno politično-korektni filmi je ne zanimajo. Kot je povedala, si želi \"priti blizu, nekaj razumeti in razviti\", kar pa ni lahko, saj ne obstaja model, kako se približati portretirancem. \"Gre za čisto zaupanje,\" je povedala.
Večkrat nagrajeni film Gora se ne bo premaknila je nastal v koprodukciji med Slovenijo, Francijo in Severno Makedonijo. Poleg režiserke je scenarij napisal Tancrede Riviere, producent je Petra Pan film. Svetovno premiero je film doživel aprila na 56. mednarodnem filmskem festivalu Visions du Reel v Švici. V Sloveniji ga bodo prvič predvajali 25. septembra v Cankarjevem domu.
Kot dopolnitev filma Gora se ne bo premaknila je Seliškar ustvarila tudi kratki film Poletne počitnice, v katerem v osrednji vlogi nastopi eden od bratov, osemletni Basri. V okviru Kinobalona ga bodo v Kinodvoru predvajali 13. septembra.
Okolje slovenskega dokumentarnega filma nerazvito
Seliškar se z dokumentarnim filmom ukvarja že 20 let, je pa po njenem mnenju to področje v Sloveniji še dokaj nerazvito, predvsem zaradi nerazumevanja produkcije dokumentarnega filma in zaradi birokratskih zavor. Kot je povedala, k boljšemu stanju dokumentarnega filma pripomoreta izobraževalni program Dokumentarnica in udeležitev slovenskih avtorjev in producentov na mednarodnih festivalih ter forumih, \"kar pripomore k boljši mednarodni koprodukciji, brez katere si je dandanes težko predstavljati film, ki je namenjen kinematografski distribuciji\".
Kot je pojasnila, je za nastanek dokumentarnega filma potrebno dlje časa, \"kar ne pomeni, da smo leni, vendar ne moremo drugim ljudem polagati besed v usta, nekatere teme potrebujejo distanco\".
Kot največji problem je omenila, da slovenski producenti ne razumejo narave dokumentarnega filma. Najprej se razvije ideja, ki ji mora producent slediti in sodelovati z ekipo, ne pa da zgolj zagotovi finančno plat, \"tukaj smo še v kameni dobi\".
V nastajanju je tudi film Torzo stare mačke o Svetlani Makarovič, njenem delu, življenju ter drugi plati, ki je v njenem ustvarjanju nismo vajeni, je še napovedala Seliškar. (konec)nak/av STA040 2025-08-15/10:00