EMA 2025
Voditelja letošnje Eme bosta Raiven in Štras
Na prvem programu TV Slovenije bo v četrtek zvečer na sporedu dokumentarec NUK CCL režiserja in scenarista Amirja Muratovića, ki nevsiljivo spremlja življenje Narodne in univerzitetne knjižnice in pripoveduje zgodbe izjemnih predmetov, ki jih ta hrani.***
V Slovenski kinoteki je bila danes predpremiera, ki so se je večina udeležili nekdanji in sedanji zaposleni v NUK. Ti so dokumentarec ob koncu projekcije nagradili z dolgim aplavzom.
Dokumentarec so snemali lani, ko je NUK obeležil 250-letnico obstoja. Kot je na predpremieri povedal režiser Muratović, so s snemanjem začeli zgodaj spomladi in končali do septembra, so pa poskušali s filmom čim bolj celovito predstaviti NUK. Direktor fotografije je Bernard Perme, montažer Zlatjan Čučkov.
V nastanek dokumentarca je bil ves čas tesno vpet skrbnik rokopisne zbirke NUK in nekdanji v. d. NUK Marijan Rupert, ki je danes povedal, da gre za 250 let zgodovine NUK, dokumentarec pa prinaša predvsem utrinek iz dolgoletne zgodovine in izsek dela številnih generacij, ki so pripomogle, da je NUK danes to, kar je.
Dokumentarec NUK CCL gledalca popelje na svojevrstno potovanje knjig in različnega drugega gradiva, kot so na primer notni zapisi in koledarji, od prihoda v NUK, do njegovih strokovnih delavcev in končnega uporabnika, bralca. Pokaže tudi številne običajnemu obiskovalcu skrite knjižnične prostore, redke knjige in različne postopke tako za pridobivanje kot hranjene knjig in drugega gradiva. Običajnemu obiskovalcu NUK je zagotovo najbolj domača prav velika čitalnica, ki je tudi prikazana v dokumentarcu.
Videti je tudi, na kakšne načine prihaja gradivo v rokopisno zbirko NUK in kako poteka delo v restavratorske oddelku, kjer ne obnavljajo zgolj srednjeveških rokopisov, ampak tudi vse ostale knjige in gradivo, ki jih hrani NUK.
Svoje mesto v dokumentarcu je med drugim namenjeno tudi nekoč prepovedanemu gradivu z oznako D. Fond D je bil namreč poimenovan tako zato, ker je bilo prepovedano gradivo nekoč zaklenjeno v omari direktorjeve pisarne, izvemo ob ogledu filma. Kot tudi, da je bila v Sloveniji kot prva cenzurirana knjiga Cirila Žebota Slovenija včeraj, danes in jutri, v nekdanji socialistični Jugoslaviji pa Novi razred Milovana Đilasa.
Vizualne podobe dokumentarca so obogatene tudi z zvočno podobo v interpretaciji Študentskega pevskega zbora Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, ki je na nek način nadomestilo za obraze številnih dnevnih obiskovalcev NUK, ki jih zaradi avtorskih pravic v dokumentarcu ni videti.
Začetki NUK segajo v letu 1774, ko je bil izdan odlok cesarice Marije Terezije o predaji ljubljanske jezuitske knjižnice v splošno uporabo. Deset let pozneje so zbirke postale javne. Od leta 1853 se je knjižnica imenovala Cesarsko-kraljeva študijska knjižnica v Ljubljani, ob ustanovitvi ljubljanske univerze leta 1919 je postala Državna študijska knjižnica, med drugo vojno Univerzitetna biblioteka, po letu 1946 pa Narodna in univerzitetna knjižnica, kar je še danes. (konec)mlj/jvo STA127 2025-01-14/14:46
V Slovenski kinoteki je bila danes predpremiera, ki so se je večina udeležili nekdanji in sedanji zaposleni v NUK. Ti so dokumentarec ob koncu projekcije nagradili z dolgim aplavzom.
Dokumentarec so snemali lani, ko je NUK obeležil 250-letnico obstoja. Kot je na predpremieri povedal režiser Muratović, so s snemanjem začeli zgodaj spomladi in končali do septembra, so pa poskušali s filmom čim bolj celovito predstaviti NUK. Direktor fotografije je Bernard Perme, montažer Zlatjan Čučkov.
V nastanek dokumentarca je bil ves čas tesno vpet skrbnik rokopisne zbirke NUK in nekdanji v. d. NUK Marijan Rupert, ki je danes povedal, da gre za 250 let zgodovine NUK, dokumentarec pa prinaša predvsem utrinek iz dolgoletne zgodovine in izsek dela številnih generacij, ki so pripomogle, da je NUK danes to, kar je.
Dokumentarec NUK CCL gledalca popelje na svojevrstno potovanje knjig in različnega drugega gradiva, kot so na primer notni zapisi in koledarji, od prihoda v NUK, do njegovih strokovnih delavcev in končnega uporabnika, bralca. Pokaže tudi številne običajnemu obiskovalcu skrite knjižnične prostore, redke knjige in različne postopke tako za pridobivanje kot hranjene knjig in drugega gradiva. Običajnemu obiskovalcu NUK je zagotovo najbolj domača prav velika čitalnica, ki je tudi prikazana v dokumentarcu.
Videti je tudi, na kakšne načine prihaja gradivo v rokopisno zbirko NUK in kako poteka delo v restavratorske oddelku, kjer ne obnavljajo zgolj srednjeveških rokopisov, ampak tudi vse ostale knjige in gradivo, ki jih hrani NUK.
Svoje mesto v dokumentarcu je med drugim namenjeno tudi nekoč prepovedanemu gradivu z oznako D. Fond D je bil namreč poimenovan tako zato, ker je bilo prepovedano gradivo nekoč zaklenjeno v omari direktorjeve pisarne, izvemo ob ogledu filma. Kot tudi, da je bila v Sloveniji kot prva cenzurirana knjiga Cirila Žebota Slovenija včeraj, danes in jutri, v nekdanji socialistični Jugoslaviji pa Novi razred Milovana Đilasa.
Vizualne podobe dokumentarca so obogatene tudi z zvočno podobo v interpretaciji Študentskega pevskega zbora Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, ki je na nek način nadomestilo za obraze številnih dnevnih obiskovalcev NUK, ki jih zaradi avtorskih pravic v dokumentarcu ni videti.
Začetki NUK segajo v letu 1774, ko je bil izdan odlok cesarice Marije Terezije o predaji ljubljanske jezuitske knjižnice v splošno uporabo. Deset let pozneje so zbirke postale javne. Od leta 1853 se je knjižnica imenovala Cesarsko-kraljeva študijska knjižnica v Ljubljani, ob ustanovitvi ljubljanske univerze leta 1919 je postala Državna študijska knjižnica, med drugo vojno Univerzitetna biblioteka, po letu 1946 pa Narodna in univerzitetna knjižnica, kar je še danes. (konec)mlj/jvo STA127 2025-01-14/14:46