Basaglia, italijanski psihiater, ki je ukinil psihiatrične bolnišnice (tema)
piše Eva Horvat Ljubljana

Psihiater Franco Basaglia (1924-1980) je v italijansko psihiatrijo vnesel revolucionarno spremembo v odnosu družbe in stroke do duševnega zdravja, saj je v ospredje postavil dostojanstvo in pravice pacientov. Botroval je temeljiti reformi psihiatrije, v sklopu katere so v Italiji leta 1978 sprejeli zakon o ukinitvi bolnišnic.***
Po sprejetju zakona št. 180 so tako pospešeno razvijali sistem skupnostne psihiatrične oskrbe, paciente preselili v stanovanjske skupine in samostojna stanovanja ter zapirali psihiatrične bolnišnice. Prvo so konec sedemdesetih let ukinili v Trstu, kjer je takrat deloval Basaglia, zadnjo pa konec devetdesetih let v Sieni.
Kdo je Basaglia?
Basaglia se je rodil leta 1924 v Benetkah v družini srednjega razreda, ki mu je omogočila dobro izobrazbo. Kot antifašist je bil v študentskih letih zaprt, kar ga je zaznamovalo z izkušnjo totalne inštitucije. Po drugi svetovni vojni je v Padovi doštudiral medicino, se specializiral za duševne bolezni in dobil mesto predavatelja psihiatrije. A ker so njegovi pogledi naleteli na nerazumevanja, je opustil akademsko kariero in leta 1961 postal direktor Deželne psihiatrične bolnišnice v Gorici.
Tam se je srečal z nehumanimi razmerami, polnimi nasilnih metod, v katerih so živeli psihiatrični pacienti, stran od družbe \"normalnih\". Iz obdobja, ko je nastopil službo v Gorici, je znana njegova izjava Ne podpišem!, s katero je zavrnil uporabo prisilnega ukrepa vezanja nemirnih ali nasilnih pacientov na postelje. Temu je postopno sledilo odpiranje zaprtih oddelkov bolnišnic.
V Gorici je ostal do leta 1969, dve leti kasneje pa prevzel vodenje tržaške psihiatrične bolnišnice, kjer je nadaljeval z uvajanjem humanega pristopa do pacientov in prizadevanji za dezinstitucionalizacijo. Takrat je Trst postal globalni model naprednega pristopa k duševnemu zdravju, kar mu priznava tudi Svetovna zdravstvena organizacija.
Basaglia je Trst zapustil konec sedemdesetih, po sprejemu revolucionarnega zakona št. 180, ki je znan tudi kot Basagliev zakon. Preselil se je v Rim, kjer je prevzel mesto direktorja služb duševnega zdravja v deželi Lacij, a ne za dolgo. Že naslednje leto je zaradi možganskega tumorja umrl. Kljub temu se je reforma nadaljevala.
Reforma odraža širši družbeni kontekst, po smrti so jo nadaljevali somišljeniki
Drugače kot v Sloveniji v Italiji ne poznajo več klasičnih psihiatričnih bolnišnic z daljšimi hospitalizacijami, ampak imajo za akutne primere v sklopu splošnih bolnišnic psihiatrični oddelek. Ta nudi krajše hospitalizacije z namenom, da se pacienta stabilizira in čim prej ponovno vključi v skupnost.
\"Basaglia ni bil prvi, ki se je lotil česa takšnega, vendar je deloval v precej drugačnem ambientu, kot denimo Maxwell Jones ali antipsihiatri David Cooper in Ronald Laing. Tudi v Franciji je bilo kar veliko poskusov. Pokazal in dokazal pa je, da so spremembe možne in da so bolj učinkovite, če smo pri uvajanju dosledni,\" je za STA povedal poznavalec bazaljanske reforme Vito Flaker, profesor na Fakulteti za socialno delo.
Pravi, da Basaglio odlikuje tudi to, da so njegove ideje hitro postale nacionalna politika in nacionalna reforma. Uspeh reforme sicer pripisuje tudi dejstvu, da si je Basaglia zaveznike ustvarjal vnaprej. \"Ljudi iz okolja, kamor naj bi se pacienti preselili, je povabil v norišnice, da so videli, kako tam živijo, saj je vedel, da jih bodo nekdanji pacienti potrebovali, ko se bodo preselili iz bolnišnice v skupnost.\"
Spremembe sicer postavlja tudi v širši družbeni kontekst v Italiji, ko so delavci, študenti in ženske zahtevali pravičnejšo družbo in več soodločanja. Tako je bil le devet dni za zakonom o zaprtju psihiatričnih bolnišnic sprejet zakon o legalizaciji splava, je poudaril.
Obenem je bil Basaglia le glavna osebnost spremembe. Kjerkoli je delal in širše po Italiji, kjer se je naselila in širila demokratična psihiatrija, je imel ekipo somišljenikov. \"Zato je stvar v Italiji preživela po njegovi smrti, saj ni bila vezana nanj osebno. Njegova smrt je bila sicer za kolege velik udarec, a ni bila usodna za celo gibanje.\"
Kako je v Sloveniji?
Slovenija je sicer ena najbolj institucionaliziranih držav v EU. Po podatkih iz strategije dezinstitucionalizacije, ki jo je vlada sprejela za obdobje 2024-2034 marca lani, daljši čas v različnih socialno-varstvenih zavodih živi skoraj 11 ljudi s posebnimi potrebami na 1000 prebivalcev, v EU pa le dva. Gre torej za več kot 20.000 ljudi.
Strategija zajema socialni sektor kot del oskrbe ljudi s posebnimi potrebami, vključno s težavami v duševnem zdravju, ne zajema pa psihiatričnih bolnišnic. Določa vrsto aktivnosti, s katerimi bi od širše skupnosti izolirane ljudi vključili v družbo. Na ministrstvu za solidarno prihodnost so že ustanovili center za usmerjanje dezinstitucionalizacije, ki deluje pod okriljem inštituta za socialno varstvo. Cilj je, da bi v desetih letih 3000 ljudi prešlo v lastne domove.
Gre za zavode, kot sta Dom na Krasu v Dutovljah ali Socialno varstveni zavod Hrastovec. Flaker sicer pravi, \"da v socialnem sektorju potekajo zelo močna in obetavna prizadevanja za dezinstitucionalizacijo, kar je zelo pomembno\". Ob tem omenja, da se je Basaglia zavedal, da dokler bodo obstajale psihiatrične bolnišnice, bodo vedno prevladale nad bolj odprtimi skupnostnimi oblikami oskrbe.
\"Če naj centri za duševno zdravje kot podporne psihiatrične službe za ljudi s težavami v duševnem zdravju igrajo svojo vlogo v polni meri, bi morali bistveno zmanjševati bolnišnične kapacitete. To se je pokazalo prav v reformah v sedemdesetih letih, ko so predvidevali, da bodo tovrstne bolnišnice odmrle, če bodo obstajali takšni centri. Zgodilo se je ravno nasprotno. Ker je bilo več delavcev na terenu, so opazili stiske ljudi in predlagali več hospitalizacij,\" je še povedal. (konec)eho/av STA056 2025-05-14/10:05